Zasvojenost je kronična motnja v delovanju možganov, kjer ne gre zgolj za vedenjsko težavo, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Zasvojeni so nesposobni za trajno abstinenco, njihova sposobnost nadzora nad vedenjem pa je močno oslabljena. Če se zasvojena oseba ne zdravi, postane zasvojenost progresivna in lahko povzroči trajne posledice ali celo prezgodnjo smrt.
Pri zasvojenosti s seksualnostjo gre za kompulzivna seksualna vedenja, ki povzročajo hude težave tako z bližnjimi kot tudi v delovnem okolju. Za zasvojene postane seks prioriteta.
O zasvojenosti s seksualnostjo smo se pogovarjali s Petrom Topićem, ki je prvi terapevt CSAT (Certified Sexual Addiction Therapist) pri nas. Je tudi ustanovitelj in direktor Inštituta za zasvojenosti in travme, na katerem od leta 2012 vodi skupino za pomoč zasvojenim in opravlja svetovanja ter terapevtsko delo za posameznike, pare in družine.
Kako bi na kratko opisali seksualno zasvojenost? Kateri so tisti notranji vzvodi, ki nas vodijo vanjo?
Opredelitev kompleksnega fenomena, kot je zasvojenost s seksualnostjo, je zahtevna in odvisna tudi od tega, s katerega zornega kota oziroma stališča katere stroke se opredelitve lotimo. Povedano najpreprosteje, o zasvojenosti lahko govorimo takrat, ko zasvojeni z uporabo določenih substanc ali vedenj uravnavajo svoj čustveni svet. Od tega postanejo odvisni do te mere, da to ni več izbira, pač pa potreba, brez katere doživljajo pravo abstinenčno krizo. Medicinska stroka in nevroznanost imata dovolj dokazov in z gotovostjo navajata, da je vsaka zasvojenost kronična bolezen možganov, pri kateri je okvarjen sistem za doživljanje ugodja. Tako kot substance lahko tudi določena vedenja zlorabljamo v smislu, da postanejo zasvojenost.
Torej ne gre le za pretirano uživanje alkohola, drog, igranje iger na srečo ali spolnost. To je pomembna opredelitev, ker zasvojene razbremeni stigme in oznake nemoralnih oseb, kar na žalost še vedno ni redkost, vendar smo še daleč od tega, da bi zasvojenost s seksualnostjo našli v medicinski klasifikaciji bolezni (DSM, MKB ali ICD). Dejavnikov tveganja za razvoj zasvojenosti je več: dedni, torej genski dejavnik, travme, primarno družinsko okolje, način življenja na robu, močno pa na razvoj zasvojenosti vpliva tudi ponavljanje.
Verjetno marsikdo zanika svojo težavo z mislijo, da več seksa z različnimi ljudmi pač pomeni spretnejši način osvajanja. Kdaj ljudje pridejo do točke, ko si priznajo, da je to bolezen? Kdaj je čas, da poiščejo zunanjo pomoč? Kje jo lahko najdejo?
Ljudje po navadi poiščejo strokovno pomoč takrat, ko sami ne zmorejo več. To pomeni, da so posledice njihovega vedenja postale tako hude, da jih več ne obvladujejo. Po navadi je razlog za obisk strokovnjaka kriza. Ljudje le redko kdaj pomislimo, da ima tako prijetna in naravna stvar, kot je spolnost, lahko tako uničujoče posledice, kot se kažejo pri zasvojenosti s seksualnostjo. Na žalost se je v večini primerov zasvojenost dotlej že precej globoko ukoreninila in zažrla v vse pore njihovega življenja. Strokovno pomoč je smiselno poiskati, ko oseba pri sebi opazi vzorec neobvladljivega seksualnega vedenja in ugotovi, da ima zaradi tega neželene posledice, a se kljub negativnim posledicam ne more ustaviti oziroma svojega vedenja ne more prekiniti in obvladovati. Najbolje je, da strokovno pomoč poišče pri strokovnjaku, ki ima izkušnje na področju zasvojenosti, še posebej z delom z zasvojenimi s seksualnostjo. Poleg tega lahko brezplačno pomoč poišče v skupini Sex Addicts Anonymous, ki deluje tudi v Sloveniji. Za več informacij o tej temi in pomoči zasvojenim se vsakdo lahko obrne tudi na Inštitut za zasvojenosti in travme.
Je odnos med dvema, ki temelji samo na seksu, brez druge povezave (čustvene, duhovne), tudi seksualna zasvojenost ali gre v tem primeru zgolj za strah pred bližino?
Za vedenje, kakršnega ste opisali, je mogočih več razlag, zagotovo pa vsi ljudje niso zasvojeni. Zasvojene pristna medčloveška bližina po navadi ogroža zaradi izkušenj iz njihovega otroštva in dinamike, ki so se je naučili v primarni družini.
Poleg seksualne zasvojenosti se pojavlja tudi izraz seksualna anoreksija. Kako se izraža? Gre za drug ekstrem istega problema?
Seksualna anoreksija (v strokovni literaturi pogosteje navedena kot seksualna averzija) je obsesivno stanje, katerega značilnost je umsko, telesno in čustveno izogibanje posameznika vsemu, kar je povezano s spolnostjo. Podobno kot pri stradanju in nesmiselnem sledenju dietam lahko tudi kompulzivno odrekanje na področju spolnosti posameznika navda z občutkom moči in ga ščiti pred bolečino.
Zakaj pri nekaterih zasvojenih osebah (tudi pri seksualni zasvojenosti) prihaja do tako močnega zanikanja, da ne zmorejo prepoznati svoje zasvojenosti?
Zasvojenost je polna paradoksov. Zanikanje je sestavni del bolezni zasvojenosti. To pomeni, da imajo zasvojeni občutno zmanjšano sposobnost sprejemanja zase dobrih odločitev. Preprosto v svoje odločitve ne vključijo mogočih posledic. Kar je vsem okrog njih samoumevno, je za zasvojene skorajda nemogoča naloga. Povedano preprosto, zasvojeni si v trenutku, ko hlepijo za omamo, zelo težko zastavijo preprosto vprašanje: »Kaj bom pa potem?« To je posledica izkrivljenega doživljanja resničnosti, ki je tako značilna za zasvojenski cikel. V jeziku nevroznanosti to pomeni, da je prišlo do temeljnih sprememb v delovanju in strukturi možganov.
Lahko seksualno zasvojenost primerjamo z drugimi zasvojenostmi, na primer s kemičnimi?
Seveda lahko. Le da zasvojeni pri nekemičnih zasvojenostih omamno stanje doseže s kemikalijami, ki jih proizvajajo naši možgani in telo. Kot že rečeno, pri zasvojenosti imajo najpomembnejšo vlogo dopaminski oziroma nagrajevalni krog in centri, ki so povezani s spominom in z motivacijo. Gledano s psihološkega stališča zasvojeni z določenimi vedenjskimi vzorci uravnavajo svoj čustveni svet enako kot ga pri kemičnih zasvojenostih z vnosom substanc.
Kateri so najpogostejši vedenjski tipi zasvojenih s seksualnostjo (anonimni seks, plačevanje za seks …)?
Sam vedenjski vzorec še ne pomeni nujno zasvojenosti. Če bi poskušali opredeliti zasvojenost na ta način, bi hitro lahko sklepali napačno, vendar so ti vedenjski vzorci združeni v nekaj kategorij predvsem zaradi lažjega razumevanja, kaj poskuša oseba z njimi doseči. Osnovni vedenjski tipi so: sanjarjenje o seksu (fantazijski seks), seksualni lov (zapeljevanje), anonimni seks, plačevanje za seks, trgovanje s seksom, voajerizem, ekshibicionizem, sadomazohistični seks, spolno nadlegovanje in nasilje, ki vključuje ranljive skupine ljudi (ni nujno zasvojensko vedenje!). Za ta vedenjski tip je značilna zloraba zaupanja in moči. Z uporabo interneta se je število vedenjskih vzorcev zelo povečalo.
Kako naj oseba, ki ni prepričana, ali je v primežu seksualne zasvojenosti ali pa so njena seksualna vedenja še v mejah normalnosti, to prepozna?
Zasvojensko vedenje je polno nemoči, neobvladljivosti in sramu. Oseba si lahko pomaga npr. tudi z izpolnitvijo vprašalnika SAST – Sexual Addiction Screening Test. Vprašalnik je brezplačen in anonimen, vsak dan ga izpolni več kot 1500 oseb. Pogovor s strokovnjakom je v takem primeru še v dodatno pomoč.
Kako preiti od zasvojenske seksualnosti do zdrave spolnosti? Kako se čuti zdrava spolnost?
Zdrava spolnost je popolno nasprotje zasvojenskega seksa, pa naj bo internetni seks ali katere koli druge oblike. Približati se drugemu človeku na področju spolnosti pomeni tvegati ranljivost, to pa v človeku, ki se boji bližine, vzbudi zelo močna čustva. Spolnost, za katero je motiv ljubezen in poskus zbližanja z drugim človekom, je nekaj popolnoma drugega kot zasvojenski seks, za katerega so pogosto motivi osamljenost, želja po neseksualnem dotiku, žalost, strah, tesnoba, jeza, celo sovraštvo ali erotiziran bes. Zasvojenski seks je poln sramu, laži in prevar ter onemogoča resnično zbliževanje.
