Verjetno ni staršev, ki si ne bi želeli, da bi bil njihov otrok pri učenju samostojen, da bi prevzel odgovornost za šolsko delo, da bi se učil brez priganjanja, da bi ga šolski predmeti zanimali. Lea Čerin, univ. dipl. pedagoginja in mama treh deklic, ki v svoji svetovalnici Rumena hiška v Ljubljani otroke in odrasle spoznava s preprostimi, učinkovitimi in zabavnimi tehnikami učenja, pravi, da se tudi sama srečuje s podobnimi izzivi kot večina staršev. »Privzgoja odgovornosti in samostojnosti se ne začne ob vstopu v šolo, ampak veliko prej – v predšolskem obdobju, da bi bil samostojen pri učenju, pa ga moramo navajati že od 1. razreda.« Kako? Pokazati moramo zanimanje, kaj so počeli pri pouku, vztrajati, da obnovi dan v šoli – kolikor pač lahko, saj mu ne želimo priskutiti tovrstnih pogovorov. Tako tudi ponavlja snov, ne da bi se tega zavedal, to pa je že sprotno učenje, razloži sogovornica.
Na začetku vsi potrebujejo pomoč in doslednost odraslih, saj veščine učenja niso prirojene, ampak se jih je treba šele naučiti. Osamosvajanje torej poteka postopno, začnemo že v 1. razredu z določanjem rutine za šolsko delo, poudarja poznavalka. Nekateri seveda potrebujejo pomoč staršev do zadnjega razreda osnovne šole; brez njihovega vodenja, usmerjanja in občasnega skupnega učenja (ki naj ga bo vsekakor čim manj) bi težko krmarili skozi šolske obveznosti.
Slog učenja
Če se zdi snov otroku zanimiva, z učenjem nima težav, te se pojavijo, če ga snov dolgočasi, zato je koristno, da pozna tudi bolj zabavne metode učenja. »Za uspešno učenje je pomembno, da otroci poznajo način, slog učenja (slušni, vidni, gibalni), ki jim najbolj ustreza in pripomore, da si čim več zapomnijo za daljši čas. Smiselno ga je kombinirati s preostalimi slogi – od kinestetičnega (gibalnega) tipa otroka je nesmiselno pričakovati, da bo sedel za mizo in izdeloval miselni vzorec. Nekaterim ustreza slušni tip; ob poslušanju (razlage učitelja, branja staršev) si veliko zapomnijo.«
Veščine učenja niso prirojene, ampak se jih je treba naučiti.
Učenje na pamet je pasivno in snov ostane v spominu le do preizkusa znanja. »Učenje – naj gre za matematično definicijo, naštevanje pri geografiji ali opis kraja – naj bo aktivno, vanj vključimo vse, kar pripomore k razmišljanju o snovi: asociacije, rime, zgodbe, gibe, risanje in podobno. Aktivne metode prisilijo možgane, da snov obdelajo z drugega zornega kota. Veliko težavo predstavljajo abstraktni pojmi, ki jim trenutno niso blizu, pa vendar jih morajo znati razložiti – lahko se jih naučijo in prikažejo z gibom, risbo, celo pesmijo v ritmu. Uporabljajo naj vsa čutila. Če je učenje aktivno, se snov usidra v spomin in jo zato lažje prikliče; spomnil se bo namreč na določeno asociacijo, ki jo je uporabil pri učenju.«
Samostojnost Ob napredovanju z razredne stopnje na predmetno starši pogosto ugotovijo, da je njihov otrok že dovolj star, da bi se učil sam, in sprejmejo odločitev, da mora biti odslej pri učenju samostojen. Toda kako naj se kar naenkrat uči sam, če so mu vso razredno stopnjo pri vsem pomagali? Tega ne zmore, saj drugačnega učenja kot skupaj s starši ne pozna. Navajanje na samostojnost pri učenju je torej treba začeti že v prvem razredu. |
