ONAPLUS

Sem moški, 
sem ženska

Objavljeno 02. oktober 2012 12.07 | Posodobljeno 02. oktober 2012 12.07 | Piše: Katja Cah

Phoebe Hart, uspešna avstralska režiserka in producentka, o svoji resnični spolni identiteti govori odprto in odločno.

Starši so ugotovili, da sem drugačna, šele pri mojih petih letih. Na prvi pogled sem bila namreč kot običajna punčka. Foto: osebni arhiv

Dvospolnik, dvospolnica. Tretji spol. Hermafroditka. On v njenem telesu. Ona v njem. Oboje hkrati, pravzaprav nekaj vmes. Tema, ob kateri po navadi umolknemo. Pa čeprav obstaja od nekdaj. Napaka genetike, kot trdi večina medicinske stroke, ali novi, tretji spol prihodnosti, ki šele pridobiva veljavo?

Videti in slišati ste kot ženska, o tem ni dvoma. Ali je bilo že v dekliških letih mogoče opaziti vašo drugačnost v primerjavi z vrstnicami?

Preden sem postala najstnica, se mi ni zdelo, da bi bila kaj drugačna. Ta informacija je prihajala do mene po drobcih. Najprej sem mislila, da ob rojstvu nisem imela maternice. Vsaj tako mi je rekla mama ter razložila, da nikoli ne bom imela menstruacije in svojih otrok, toda intuitivno sem vedela, da se za vsem tem skriva še nekaj več.

Kakšni občutki so vas spremljali ob razkritju, da sploh niste ženska?

V letih odraščanja sta me polovično zavedanje o tem, kdo sem, in zdrava mera domišljije pripeljala do občutkov zmedenosti, osamljenosti in prestrašenosti. Počutila sem se kot vesoljka in čudakinja. Mama mi je vse povedala pri mojih sedemnajstih letih, takoj po tistem, ko sem končala srednjo šolo. V tistem trenutku je bilo to zame olajšanje, saj me je tako dolgo skrbelo, kaj je narobe z menoj. Z medicinsko diagnozo sem dobila osvobajajoče razumevanje, četudi je to pomenilo tudi zavedanje, da sem gensko gledano moški. Moje telo se ni nikoli odzvalo na moške hormone, ki zarodke običajno spremenijo v dečke. Sprva sem se ob znanstveni razlagi počutila dobro, celo ponosno. Kmalu po tem, pri sedemnajstih letih, sem šla na operacijo, na kateri so mi vzeli testise. Ta izkušnja mi je dala velikanski občutek stigmatiziranosti. Počutila sem se kot kos mesa, v katerega so zdravniki drezali in nanj kazali s prstom.

Kako se v svoji koži počutite danes?

Nekatere psihološke posledice zaradi te izkušnje so vplivale na mojo samozavest in še vedno vplivajo, toda ne glede na to sem danes ponosna nase.

Kdaj so vaši starši prvič izvedeli, da ste tako imenovana hermafroditka oziroma interseksualka?

Da sem drugačna, da imam t. i. sindrom androgenske neobčutljivosti, so ugotovili šele pri mojih petih letih. Na prvi pogled sem bila namreč kot običajna punčka. Imam vagino, pa čeprav je slepa – nima materničnega vratu oziroma običajne oblike maternice. Nisem imela

Pri 17 sem šla na operacijo, na kateri so mi vzeli testise. Ta izkušnja mi je dala velikanski občutek stigmatiziranosti.

jajčnikov, temveč vraščene testise. Vrsta mojega sindroma se pojavlja približno v enem primeru na 25.000 dečkov, je torej precej redek, medtem ko se tako imenovana interseksualnost, kot še drugače opisujemo hermafrodizem, zgodi pri precej več živorojencih.

Je bila odločitev za en spol, t. i. korekcija vaših spolnih organov, na neki način tudi brca v temo?

Pri meni so kirurško odstranitev testisov izvedli tudi zaradi tveganja, da bi postali rakotvorni. Kakor koli, mnogim, ki imajo nejasno določen spol z genitalijami, preprosto določijo, kaj bodo. Prepričana sem, da ima to lahko tudi uničujoče posledice.

Menite, da bi lahko bili srečnejši, če bi ostali taki, kot ste se rodili?

Ne vem. Včasih se sprašujem, kakšna bi bila, če bi moje telo lahko sprejelo moške hormone in bi bila fant. Res me zanima, ali bi bila srečnejša. Verjetno ne bom nikoli vedela.

Vaš avtobiografski dokumentarec Orhideje – Moja interseksualna pustolovščina je očitno več kot odličen, saj ste zanj prejeli mnogo mednarodnih nagrad. Koliko ženske in moškega je v vas v vsakdanjem življenju?

Že kot otroka so me zanimale igre za deklice in dečke. Igrala sem se s punčkami, toda hkrati plezala po drevesih in divjala s kolesom po blatnih stezah. V zgodnjem najstniškem obdobju smo s prijateljicami večino časa preživele ob preizkušanju oblačil, nakupovanju in razglabljanju o fantih. Ob odkritju, da imam telesno gledano tako moške kot ženske vidike, sem začela ugotavljati, da ta dvojnost velja tudi v moji glavi. Denimo, izvrstno se znajdem, ko se je treba orientirati po zemljevidu. Vendar se hkrati opominjam, da imamo vsi v sebi žensko in moško plat – le v različnih razmerjih. To me utrjuje v prepričanju, da je med spoloma v resnici malo razlik.

Danes ste poročeni, vaš mož je arhitekt, imata pa tudi hčerko. Posvojenko, predvidevam?

Tako je.

V mladosti naučena ženska spolna vloga je torej vendarle prevladala. Ste tudi, če prav razumem, heteroseksualno usmerjeni?

Večinoma sem bila v razmerjih z moškimi, da. Zdaj sem z enim od njih tudi uradno poročena.

Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste presegli, kot pravite, trojni S – sramoto, stigmo in skrivnostnost – ter svojemu partnerju in prijateljem povedali, kdo ste v resnici?

Razkriti resnico tudi drugim je bil eden od najpomembnejših korakov v mojem življenju. To je trajalo kar več let. Dolgo se nisem počutila, kot da spadam med normalne ljudi. Prepričana sem bila, da ne smem izdati preveč o sebi, saj bi s tem druge, ko bi izvedeli, kdo sem

Najprej sem mislila, da ob rojstvu nisem imela maternice. Vsaj tako mi je rekla mama ter razložila, da nikoli ne bom imela menstruacije ter svojih otrok. Toda intuitivno sem vedela, da se za vsem tem skriva še nekaj več.

zares, odvrnila od sebe. Tudi doma so mi najprej prigovarjali, naj se nikoli ne razkrijem. Potem ko sem se prvič odprla, ni bilo več poti nazaj. Ni bilo prav zelo zabavno. Čutim pa, da so me sprejeli prav vsi, katerim sem se izpovedala.

Kot ustanoviteljica in vodja podjetja Hartflicker, osredotočenega na video- in televizijsko produkcijo družbeno ozaveščenih tematik, veljate za osebo, ki ljubi pravičnost in vse, kar je lepo. Kdo je najbolj soodgovoren za to, da ste razvili takšni pohvale vredni vrlini – starši, učitelji?

V življenju sem imela nekaj čudovitih mentorjev, ki so mi pokazali, da je lepota povsod okrog nas, če si le vzamemo čas, se ustavimo in jo opazujemo. Navdihujejo me ljudje, ki si prizadevajo, da bi svetu prinesli neko spremembo. Včasih lahko pristanem na tleh, vendar je dovolj, da se le opomnim, da je življenje darilo, ki ga moraš uporabiti, ne pa zavreči.

Zahodni svet temelji na dualizmu, še vedno je osredotočen le na moške in ženske. Menite, da bi nekega dne t. i. tretji spol lahko postal enakovreden?

Mislim, da začenjamo razumeti, da spol ni binaren, temveč prej kot spekter. Mogoče je, da bo nekega dne tretji spol institucionaliziran v naš izobraževalni, zdravstveni in vladni sistem. Toda sprememba se začne na temelju oseba–oseba. V njuni komunikaciji. Več ko bodo ljudje izvedeli o spektru spolov, manj bodo prestrašeni in zato bolj sprejemajoči.

Svetovni splet ponuja podatek, da nemalo ljudi dojema hermafrodite kot izjemno privlačne. Mogoče je popoln spol resnično mešanica obeh spolov?

Biti hermafrodit ne pomeni, da imaš hkrati tako penis kot vagino. To se dogaja v živalskem svetu, denimo pri polžih, toda ne pri ljudeh. Povsem mogoče je, da te privlačijo vse oblike in tipi človeštva. Mnogi interseksualci so videti zelo dobro – to pogosto izvira iz njihovega specifičnega genskega in hormonskega sestava. Lepota je v očeh opazovalca in človekova seksualnost je neskončno kompleksna. Vsi poznamo prvinskost, vsak hoče priložnost, da ljubi in je ljubljen. Na koncu je to vse, kar šteje.

Deli s prijatelji