MLADA DRUŽINA

Zeliščarska kmetija uspeva bogu za hrbtom

Objavljeno 09. april 2014 21.10 | Posodobljeno 09. april 2014 21.24 | Piše: Alenka Kociper

Ali se da z zelišči spodobno preživeti, nas je zanimalo ob obisku kmetije Korina na Goričkem, kjer mlada družina goji zdravilna zelišča in izdeluje zeliščne pripravke.

Lovro Vehovar je zeliščar, ne pa zdravilec. Foto: osebni arhiv

Manjša kmetija na Goričkem, tisti iz mesta ali osrednje Slovenije bi rekli, da je bogu za hrbtom. Napol podrta hiša, zapuščena zemlja, služb ni, pravih poslovnih priložnosti bore malo. Zakaj za vraga bi kdo rinil tja? Prav to sta storila biolog in zeliščar Lovro Vehovar ter profesorica nemščine in oblikovalka polstenih izdelkov Mirjam Celec. In uspelo jima je. Počasi, korak za korakom. Do udobja, kakršnega si zamišljamo po današnjih standardih, je še precej daleč, a to jima ni mar, saj si dovolita živeti tako, kot sta sama izbrala.

Nazaj k naravi

Precej vode je že preteklo po reki Muri, odkar sta se Prekmurka Mirjam in Štajerec Lovro po koncu študijskih let v Ljubljani odločala, kje zastaviti skupno življenje. Najpomembnejši, če ne edini skupni imenovalec je bila želja, da bi živela na deželi. Naključje je hotelo, da so ravno v tistem času v kraju Kuzma v Prekmurju iskali koga, da bi prevzel in urejal zeliščni park, ki so ga v izobraževalne ter turistične namene uredili v obnovljeni stražnici. Lovru, ki je študiral biologijo in je od mladih nog rad vrtnaril ter gojil zelišča na domačem vrtu, se je priložnost zdela idealna. Preselila sta v Prekmurje, nekaj let nabirala izkušnje v Kuzmi, 2010., ko je bil z njima že mali Luka, pa sta se odločila, da je čas za lastno zemljo. Kupila sta pet hektarov veliko kmetijo v vasi Dolnji Slaveči na Goričkem.

»Ko sva jo prevzela, je bila povsem zapuščena, hiša za podreti in zemlja zaraščena. Od petih hektarjev imamo približno hektar obdelanih kmetijskih površin, na katerih gojimo zelišča ter seveda hrano zase, preostalo je gozd,« pripoveduje Lovro, ki ne prihaja s kmetov, a ima od malega željo po življenju na zemlji.

Družina še ni na svojem, dokler si ne postavijo nove hiše, živijo v sosednji vasi. »Gradili bomo iz naravnih materialov, les imamo že pripravljen,« pravi Lovro, pri tem pa ne moremo mimo vprašanja, ali se lahko z zelišči spodobno preživi, celo zgradi hišo, saj nihče od njiju ni v službi: »Ne, seveda ne, a z vsemi dejavnostmi, ki jih imava, se naš družinski proračun nekako pokrije. Poleg prodaje zelišč in pripravkov iz njih pripravljamo še različna izobraževanja in delavnice, povezane z zeliščarstvom, permakulturo in polstenjem. Mirjam, ki je sicer profesorica nemščine in deluje tudi kot lokalna turistična vodnica, izdeluje še copate in druge uporabne izdelke iz polstene volne, postopek polstenja pa prenaša še na druge.«

Vrt, ki posnema gozd

Vehovarjev zeliščni vrt je na pogled, če gledamo od daleč, precej divji, še posebno njegov gozdni del. »V tem delu posnema rastlinsko združbo mladega, redkega gozda. V njem najdemo okolje gozdnega roba, senčnega loga, zaraščajoče se njive, z žabami poseljene mlake in s soncem obsijane livade. V takšnem gozdnem vrtu so prisotne vse plasti rastlinja, od pritličnih zemljo prekrivajočih, plazečih se rastlin in pokončnih zelnatih trajnic, košatih grmovnic do vitkih dreves, po katerih se vijejo vzpenjalke. Gozdni vrt je z raznolikostjo življenjskih niš domovanje številnih živalskih vrst in gliv. Zaradi posnemanja naravnih vzorcev se oko opazovalca lahko v njem odpočije in začuti povezanost z naravo,« Lovro pojasni koncept vrta. V njegovem osrednjem delu, ki je bolj kultiviran, so zbrane zdravilne in uporabne rastline, približno sto bi jih našteli, če bi bili dovolj vztrajni. Obiskovalci se lahko tukaj seznanijo z bogastvom zdravilnih in uporabnih rastlin na Goričkem. Ponuja pa tudi mnogo priložnosti za opazovanje, raziskovanje in učenje o medsebojni povezanosti živega sveta.

Mladi zeliščar pojasni, da jih je od omenjenih sto rastlin okrog 30 namenjenih za prodajo, bodisi posušenih za čaje bodisi v zeliščnih pripravkih, mazilih, eteričnih oljih in milih. Zakaj samo toliko? »Mnogo jih je med seboj po okusu in učinkovinah podobnih, zato med njimi izberemo le eno, nekaterih pa ni dovoljeno prodajati brez ustreznega certifikata. Povedano drugače, to so rastline, ki jih najdemo le v registriranih pripravkih farmacevtskih družb. Mednje spadajo denimo šentjanževka, ki je eno najuniverzalnejših zelišč, ter pelin in baldrijan.«

Lovro, ki deluje kot zeliščar, ne pa kot zdravilec, pravi, da zanimanje za zelišča kljub krizi ne pojenja. Morda celo nasprotno. »Ljudje so si vselej poskušali pomagati sami, kolikor se je le dalo, zakaj bi bilo danes drugače. Poleg tega smo vse bolj ozaveščeni, živeti želimo zdravo,« je prepričan. Tudi sam sledi tem smernicam, zelišča prideluje povsem brez uporabe kemikalij, čeprav je iz sistema ekološke pridelave izstopil. »Preveč birokracije, a nikakršne konkretne kontrole,« kratko pojasni. 





Deli s prijatelji