Z oranžnimi vini Daria Prinčiča

Oranžna vina: sliši se tako skrivnostno, nekateri so jih razglasili kar za novo, četrto vrsto vina. Pozabite: nič novega ni pod soncem. Tako so iz grozdja delali vina že 'pranonoti' na obeh straneh nekdanje meje v Brdih. Velika vinska strokovnjakinja Isabelle Legeron je na tradicionalnem slovenskem festivalu vin v Ljubljani še prilila olja na ogenj, ko je na ocenjevanju oranžnih pribila: »Pijem le še vina, ki so res naravna: organska, biodinamična, z zelo malo žvepla!« A definicja organskih vin ni prav nič zapletena: po do narave prijazni pridelavi in predelavi grozdja, tako v vinogradu kot v kleti, gre za podaljšan stik jagodnih kožic (ali tudi pecljev) z moštom, kar se z eno besedo imenuje maceracija. Začetniki in najbolj goreči privrženci so za zdaj v Brdih in na Krasu, pa v slovenski in hrvaški Istri, na južnem avstrijskem Štajerskem in seveda v Colliu, na italijanski strani Brd.

A pozor: pretežno gre v Colliu za slovenske vinogradnike, še posebno iz vasice Oslavje. Na poldrugem kilometru zračne črte v vasi, ki ima čudovit razgled na obe Gorici in Sočo, so vinogradi in kleti velikih oranžnih kalibrov. Gravner, Prinčič, Radikon, Primosic, Fiegl, Bensa dokazujejo, kje je središče oranžnih vin: možje, ki govorijo slovensko in so zavedni Slovenci.

Obisk pri Dariu Prinčiču ni zgolj vpogled v oranžna vina, ampak pravo vinsko in kulinarično razvajanje. V kleti po trgatvi na drožeh macerira svoja vina v velikih kadeh iz akacijevega, hrastovega in kostanjevega lesa; potem zorijo v rabljenih sodih vsaj eno leto, preden jih napolni. Zgoraj, nad kletjo, je Dario narezal domač šalam – pri bližnjih kmetih mu redijo prašiče – in zraven ponudil ne oranžno, ampak rdeče vino: sivi pinot letnik 2010, ki je kajpak rdečo barvo dobil prav od podaljšanega stika jagodnih kožic z moštom. Vidi se, da so pri Prinčičevih včasih imeli osmico, preden so se z vsem srcem vrgli izključno v vinogradništvo. Od tistega prašiča, iz katerega je nastala salama, so prišli tudi svinjski kotleti, h katerim je gospodar natočil kozarec rebule letnik 2009. Ob kotletu so postregli še solkanski radič, tisti znameniti radič, ki je v sorodu s poznim treviškim rdečim (radiccio rosso di Treviso tardivo). Solkanski regut in treviški radič kot tudi še nešteto drugih radičev sta zgolj cikoriji, Cichorium intybus. Tisto, kar ga povzdigne v izjemno dobroto, se začne po prvi slani. Za prvi korak poskrbi narava, ki zelene liste kot z dotikom čarobne paličice spremeni v rdeče. Za naslednje korake je odločilen poseg človeka. Kmetje poberejo radič, odstranijo že odmrle liste, otresejo zemljo s korenike in oblikujejo snope, ki jih zložijo v globok razor in delno ali v celoti ponovno zagrebejo z zemljo. Medtem ko stari listi odmrejo ali zgnijejo, se začne oblikovati nova sredica, pravi popek, ki je okusna združba hrustljavega belega hrbtišča in rdečih listov. Najboljšo kombinacijo vremenskih in talnih razmer so dajale njive na levem bregu Soče od Solkana do Štandreža, kjer so kmetje kmalu osvojili potrebno znanje in iz lokalnih sort nezanimivega radiča razvili rdeči vrtnici podobno zelenjavo.

Potem pa še ena lokalna kulinarična posebnost: klobasa kožarica s praženim krompirjem. In merlot, letnik 2003. »Klobasa, narejena iz 85 odstotkov kož in 15 odstotkov mesa, se mora še kakšni dve uri lepiti na zobe!« se smeje Dario.

Med pogovorom po kosilu pa poskusimo še nekaj posebnosti. Najprej trebež, vino, poimenovano po vinogradu, zvrst chardonnayja, sauvignona in sivega pinota. Prinčič pove, da sta dve rdeči vini, merlot in cabernet sauvignon, letnik 2011, zadnji rdeči, ker je vinograde teh trt po novem zasadil z rebulo in sivim pinotom. Zdaj ima torej šest belih sort: beli in sivi pinot, tokaj, ki mu po prepovedi rečejo jakot, zgolj obrnjeno ime, pa chardonnay, sauvignon in kajpak rebulo.

Končamo pa z letnikom 2008, ki je bil tragičen, saj je peronospora pobrala praktično ves pridelek. Tisto, kar je ostalo, je šlo skupaj v sod. Namesto običajnih 16.000 steklenic je v vsem letu nastalo komaj za 2800 steklenic vina. Ime je dobilo favola – pravljica. Ampak: tisto, kar je ostalo, je res izjemno. Ne preseneča, da Prinčič konča z mislijo: »Pravljico bom prodal, ko bom res krvavo potreboval denar ...«