Na zdravje!

Prejšnji konec tedna sem šla v Cankarjev dom gledat izvrstno predstavo gostujočega Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Cigan, ampak najlepši. Med pavzo (predstava je namreč trajala več kot tri ure) smo se gledalci nakapljali v avlo Cankarjevega doma – in, kakšno prijetno presenečenje, opazili, da so na mizah po prostoru razstavljeni kozarci s šampanjcem. Tam sta bila sicer tudi sok in voda, ampak lahko mi verjamete, da se je večina bolj razveselila šampanjca (vključno z mano).


Najprej sicer nisem imela namena, da bi kaj spila – za mano je bil dolg in naporen teden in alkohol v takšnih primerih situacijo samo poslabša –, ampak potem sem srečala znanko, z njo izmenjala nekaj besed, videla, da ima kozarec v roki ona, pa sem enega na hitro vzela še jaz ...

Zveni znano? Kar opisujem, je družabno pitje, zelo pogost pojav na družabnih dogodkih in za nekatere obiskovalce v resnici razlog, da se takšnih dogodkov sploh udeležujejo. Sprejemi, predstave, proslave, obletnice, vse lepo in prav, a večer postane zabaven šele takrat, ko lahko odložimo togost in konvencije, ki spremljajo udeležbo, in se sprostimo ob hrani in pijači.

Najbrž zato ni presenetljivo, da so dogodki, ki obljubljajo najbogatejše zakuske ali največ vrst brezplačnega alkohola, velikokrat najbolj obiskani. In da se ljudje, ki ne pijejo alkohola, včasih zelo težko vključijo v družbo prijateljev, odločeno, da bo preizkusila vse vrste zastonj vina na neki službeni zabavi. Označeni so za brezvezne in dolgočasne, prisotni pa nad njihovimi opravičili, da živijo zdravo ali se ukvarjajo s športom, vihajo nosove, kot da bi moral res imeti presneto dober razlog, da ne piješ. Ti dolgočasneži res ne vedo, kaj zamujajo, odkimavajo njihovi kolegi in se drug drugemu glasno smejijo s kozarci v rokah.

No, ampak kaj zamujajo? Kaj je tako posebnega v navdušenem trkanju s kozarci z opojno pijačo? Na to verjetno ne zna odgovoriti nihče od nas, ki po predstavi stojimo ob mizi z vinom in kimamo drug drugemu. Do neke meje alkohol res krepi socialne vezi: po tistem prvem kozarcu smo bolj sproščeni, naenkrat evforično zadovoljni, da smo nekje srečali toliko ljudi, ki jih že dolgo nismo videli, za odtenek bolj zgovorni, utrujenost ali zdolgočasenost izgine.

Ampak v resnici je ta majhna podkrepitev vse, kar potrebujemo – kar sledi, je mehanična navada. Treh kozarcev ne spijemo več iz želje, da bi se počutili bolje, ampak iz dolgčasa – ali pa mogoče zato, ker jih je spil sogovornik, mi pa ne vemo, kaj bi medtem počeli z rokami. Kar koli temu sledi, pa ni več družabno pitje, ampak golo napijanje. A tudi tega je na družabnih dogodkih veliko.

Kdaj družabno pitje torej začne preraščati v resen problem? Če pri sebi opažate, da se kakršnega koli dogodka, pa naj bo to premiera, obletnica mature ali rojstni dan, ne morete več udeležiti, ne da bi razmišljali o pijači, ki jo bodo tam stregli; če skoraj vedno, tudi če pijete na službenih dogodkih, izgubite nadzor nad svojim vedenjem; če vam alkohol ni več v občasno veselje, ampak v breme – pa se mu kljub temu ne morete upreti, ali če ste prav vi tisti, ki izpraznite ves pladenj z zastonj pijačo, ko za nazaj razmišljate o svojem alkoholnem vnosu, pa imate slabo vest, so to gotovo znaki, da družabnih kozarčkov nimate več pod kontrolo.

To je morda čas, da nehate hoditi na družabne dogodke oziroma se nekaj časa izogibate družbi ljudi, pod vplivom katerih prekoračite dovoljeno mero. Ko družabno pitje enkrat postane resen alkoholizem, vas tisti, s katerimi tako pogosto nazdravljate, namreč ne bodo več navdušeno pozdravljali in vabili k pitju – morda zato, ker vedo, da je meja tanka in da niti nihče od njih ni imun proti temu, da bi jo prestopil. In na koncu koncev je vendarle bolje, če si prislužiš oznako dolgočasnega prijatelja kot pa alkoholika.