Pol minute strahu in planiške slave ob hitrosti 120 kilometrov na uro

Vodja letalnice Iztok Pergarec - Ič, ducat let je že na tem položaju, je svojevrstna legenda Planice. Deset let mu je bilo, ko je z nahrbtnikom nosil okrepčila teptačem na skakalnici, nato je postal del njih že pri šestnajstih, saj je odlično smučal. Ukvarjal se je s skoki, pa ne smučarskimi, temveč akrobatskimi. Po igri naključij, eden izmed starih mačkov je namreč na treningu vožnje zastave po doskočišču padel in si zlomil rame, je že pri dvajsetih postal del elitne čete kamikaz na smučeh – planiških zastavonoš. Tudi danes, čeprav je na najbolj izpostavljenem mestu priprave letalnice, se ob odprtju spusti po doskočišču letalnice s slovensko zastavo.

Na strmino praznih želodcev

Ker je bil novinec, so mu sprva v roke porinili avstrijsko zastavo, nemara zato, ker sosedov s senčne strani Karavank planiški zastavonoše niso imeli prav pri srcu. Da bi vozil zastavo takratne skupne domovine Jugoslavije, je bila znanstvena fantastika. Zagotovo si jih je Pergarec naposlušal o Avstrijcih, pa je zato, tako kot on zna, s hudomušno duhovitostjo, vrnil udarec. »Zaposlil sem se čez mejo v Avstriji, in ko se je tistega leta začelo pripravljati letalnico v Planici, sem se pripeljal s popolnoma novim subarujem z avstrijskimi registrskimi tablicami. Parkiral sem pred teptači, ki so seveda z zanimanjem pogledovali moje novo vozilo. Izstopil sem in jim suvereno razložil, da mi je vozilo podarila avstrijska skakalna reprezentanca, ker na odprtjih v Planici vozim njihovo zastavo. Kako debelo so me gledali! V resnici sem avto kupil na lizing v Celovcu. Zapufan sem bil do grla.«

V ranem jutru prvega dne tekmovanj pod Poncami Pergarec kolege zastavonoše pozdravi na svojevrsten način! »Zjutraj jih povprašam, kdo je zajtrkoval. Preprosto: v jeseniški bolnišnici ne operirajo pacientov s polnim želodcem. Povem še, da če se bo kdo od teh, ki so se nepremišljeno najedli, padel, se bo mučil vso noč s polomljenimi kostmi v bolnišnici do naslednjega dne, ko bo imel prazen želodec in bo primeren za kirurški poseg. Pa še klistirali ga bodo.« Razloži, da je zastavonoš od 28 do 30. Tisti, ki so novinci, ne pridejo vedno na vrsto za vožnjo zastave na odprtju, ker ni toliko sodelujočih držav. Med njimi so tudi tri pogumne tri deklice, a pri zastavonošah nimajo posebnega statusa nežnejšega spola. »Tako ali tako se morajo peljati z vrha, torej vsega skupaj naredijo do najnižje točke letalnice okoli 280 metrov, in to popolnoma naravnost s hitrostjo, ki doseže tudi 120 km/h.«

Pergarec je po koncu dobe zastavonoše z avstrijsko zastavo prišel do slovenske zastave, ki je bila v bivši skupni državi še vedno stopničko pod jugo trobojnico. »Med zastavonošami je neka hierarhija. Po avstrijski sem dobil v roke slovensko zastavo. Janez Mlinar, legenda tekov na smučeh iz Rateč, je vozil jugoslovansko. On je bil zadnji, ki je odsmučal strmino, jaz predzadnji. Kot je navada v Planici, nosilec zastavo preda naprej temu, ki bo nadaljeval tradicijo, izbere ga sam. Mlinar mi je obljubljal, da mi jo bo predal, potem da jo bo dal enemu iz Rateč, pa spet meni... Toliko je zavlačeval, da smo se Slovenci osamosvojili. Prišla je tekma leta 1992 in sem mu rekel, da lahko z jugoslovansko zastavo pokrije solato na vrtu. V rokah sem imel slovensko zastavo in še danes jo ponosno popeljem po doskočišču,« pravi Pergarec.

Tudi s počeno ahilovo tetivo

Padci se dogajajo, skoraj vsako leto se pripeti kakšen. »Zadnji je padel Emir Dizdarević - Muso. Zanimivo, do predlani je imel vsako leto v rokah zastavo ZDA, Američanom na čast jo je popeljal po doskočišču sin muslimanskih staršev iz BiH. Zaradi tega dejstva se nikoli nihče iz Team USA ni pritoževal. Tale moj Muso … Rad je zamujal in se je zgodilo, da je bil še pod skakalnico, mi smo se že vozili in se v izteku postavljali v vrsto. Muso se je z roba posmučal do nas in stal z zastavo v vrsti. Komandant, ne vodja, ampak kar komandir teptačev, pokojni Janko Dernič, je po ceremoniji ustavil Musa in ga vprašal, kako da ga ni videl peljati zastave, Muso je začel jecljati, vskočil sem jaz: »A ga nisi videl, Janko, saj je stal zraven mene? Potem je bil mir.«

Pred leti so stali zastavonoše z zastavami pod odskočno mizo, do otvoritvene slovesnosti je bilo le še nekaj minut. »Ogreval sem se, iskal pravo pozicijo telesa za spust, v tistem mi je počilo v smučarskem čevlju,« se spominja Pergarec: »Natrgal sem si ahilovo tetivo. Zabolelo me je in vprašal sem, ali imamo kakšno rezervo. Nikogar ni bilo. Kaj narediti? Da naša, slovenska zastava ne bi šla dol po doskočišču? Zategnil sem smučarski čevelj, kar se je dalo, in šel po doskočišču skorajda po eni nogi, videti je bilo precej grdo, neelegantno. Zdržal sem še nekaj minut ceremonije, ko sem se zapeljal iz izteka, sem se sesedel. Odnesli so me v zdravniški šotor, kjer sem prejel protibolečnisko injekcijo. Po koncu prireditev v Planici sem šel do zdravnikov, dva meseca je trajalo, da se je tetiva kolikor toliko opomogla in spet prevzela funkcijo, ki jo ima.«

Planiški zastavonoše so odlični smučarji, a ni nujno, da so bili nekoč aktivni tekmovalci. »Večkrat so se pri nas oglasili posamezniki, ki so hoteli peljati zastavo, a je to nemogoče. Lani je edino Sergej Zirjanov iz Rusije popeljal zastavo svoje domovine po doskočišču. Vendar Zirjanov že tri leta pomaga v Planici, je nekdanji skakalec, hkrati vodja tekmovanja v Almatiju, njegov sin je član kazahstanske reprezentance. Zastavonoše so se domenili, da lahko pelje zastavo. »Vse nas je bilo strah zanj. Saj je bil skakalec, navajen vožnje po izteku, a kaj bi se zgodilo v Rusiji z njim, ko bi padel z rusko zastavo?«

Vodja letalnice, ki prihaja iz Dovjega, živi pa v Planini pod Golico, razloži, da se več padcev pripeti na treningih pred tekmovanjem:

»Dogajajo se zlomi ključnice, rok, reber, kaj hujšega pa ne. Velikokrat se padec konča le s polomljenim ponosom. Tukaj okoli je znano, da ko pade zastavonoša v Planici, nikoli več ne prejme naklonjenosti dekleta v Gornjesavski dolini. Da, edini strah in trepet zastavonoš je padec. Zaradi ponosa.« Vožnja z zastavo ene od sodelujočih držav po doskočišču je nagrada za prizadevno in požrtvovalno delo v Planici pri pripravi enega največjih zimskošportnih spektaklov na svetu. Iztok Pergarec - Ič zaokroži: »Čeprav se čudno sliši, kajne, saj ob ponosu pomeni drvenje po strmini pol minute precej obilnega strahu.«