Peter Prevc: Tina mi je rekla: ‘Zmagaj, zmagaj, zmagaj‘

Peter Prevc se je kljub dolgi tradiciji, ki jo imajo smučarski skoki v Sloveniji, minulo zimo vpisal v zgodovino šele kot naš drugi skakalec z velikim kristalnim globusom po Primožu Peterki, ki je v svetovnem pokalu vladal v sezonah 1996/97 in 1997/98. In to v kakšnem slogu! »Zlati orel« iz Selške doline je namreč dejansko kakor pravi jastreb letel od zmag do lovorik in rekordov. Tako skakalničnih kot tudi statističnih, ki jih bo težko preseči.

Ni jih bilo malo, ki so ob koncu sanjske zime, v kateri ste osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, obžalovali, da ni bila olimpijska. Kaj pa vi porečete na to?

Ne vem, nikoli nisem razmišljal v tej smeri, da je škoda, ker letos ni bilo olimpijskih iger. Kaj pa vem, morda pa jih ni bilo z razlogom. Še zdaleč ni nujno, da je skakalec tako zelo uspešen zgolj eno sezono. Adam Malysz si je, denimo, trikrat zapored priskakal veliki kristalni globus, Simon Ammann pa je v razmiku osmih let osvojil štiri zlate olimpijske lovorike.

Od daleč so bile vaše zmage, ki ste jih nizali kot po tekočem traku, videti sila preproste, vendar pa v resnici najbrž le ni bilo tako enostavno, ali pač?

Smučarski skoki so takšen šport, da je tedaj, ko ti gre dobro od nog, res vse videti sila preprosto. Zgolj nadzoruješ svoje telo, znaš se obrniti in veš, kaj moraš narediti. Najhuje je takrat, ko ti ne gre, saj se ti niti sanja ne, zakaj ne skačeš dobro. Morda se nekaterim res dozdeva, da je vse tako zelo enostavno, vendar pa moram reči, da je bilo v glavi obilo bojev in ogromno stvari, ki sem jih moral razčistiti sam pri sebi.

Kdaj ste prvič začutili, da je to vaša sezona?

Ne vem, nobenega takšnega trenutka ni bilo. Vse skupaj se je začelo že poleti in se potem počasi stopnjevalo. Ocenjujem, da je bila dobra popotnica za zimo tudi zadnja tekma velike nagrade FIS v Hinzenbachu, kjer sem konec lanskega septembra osvojil drugo mesto. A na začetku svetovnega pokala še ni bilo pike na i – zmage. Spomnim se zadnjih treh besed, ki mi jih je v tistem času namenila Tina Maze. Rekla mi je : »Zmagaj, zmagaj, zmagaj!« Očitno je bilo res nekaj na tem, da mi glava ni pustila oziroma je bila želja po uspehu tako velika, da me je zavirala, da nisem bil dovolj sproščen in lahkoten. Štiri dni po tem pogovoru s Tino sem v Nižjem Tagilu prvič v sezoni zmagal, potem je prišel Engelberg, kjer je bilo že vse »domače«. Enkrat po novoletni turneji sem začel zares dojemati, da mi sezona dobro uspeva. Ko sem nato na Kulmu osvojil še naslov svetovnega prvaka v poletih, sem si rekel: »Upam, da bo to še trajalo, saj bi bilo res lepo, če bi obema lovorikama dodal še veliki kristalni globus.« Na srečo se je to pozneje tudi uresničilo in vesel sem, da sem svoje odlične predstave nadgradil s takšnimi uspehi.

Ali vam je dodatno brco v zadnjico, kakor sami radi rečete, dal tudi (naj)mlajši brat Domen?

Zavestno nisem razmišljal tako, da moram dobro skočiti, da me ne bo »ta mali« premagal. Poleg tega se je hitro, že v Lillehammerju, zgodilo, da je bil pred menoj. Je pa res, da sem se v Engelbergu, kjer sva osvojila prvi dve mesti, pošalil, da me že malo skrbi, ker mi je prišel tako blizu. Vendar pa to ni bilo mišljeno zares. Ko te nekdo preskoči, ker je bolje oddelal kot ti, mu lahko le čestitaš.

Kje vidite glavne osnove, da je bila minula zima tako blesteča?

Težko rečem, mogoče se je še največji preskok zgodil v glavi in sem mentalno dozorel ter se spravil k sebi. Zelo pomembno je bilo, da je bila glava sposobna brzdati telo in sem vso sezono ohranjal vrhunsko raven skakanja. V preteklih dveh zimah me je namreč teplo, da sem na tekmah prikazal en zelo dober, odličen skok – za uvrstitev med najboljšo trojico ali celo za gladko prvo mesto, medtem ko je bil drugi povprečen – za osmo ali deveto mesto. Zaradi tega (še) ni bilo vrhunskosti. Ker je bilo nihanj preveč, smo lansko poletje ponavljali določene stvari, da bi postal čim bolj stanoviten. To je bil moj osebni cilj. Kaj si drugi mislijo o tem, ne vem, ker jih nisem spraševal, sem pa verjetno res presenetil marsikoga. Navsezadnje sem tudi sebe, da sem na takšni ravni skakal vse štiri mesece. Z izjemo Finske sem pravzaprav na vseh prizoriščih vsaj enkrat stal na zmagovalnem odru.

Mar ste imeli od poletja sploh kakšen trenutek, da po katerem od skokov niste vedeli, zakaj se vam ni izšel po načrtih?

Velikokrat se je zgodilo, sploh po poskusih za trening in kvalifikacije, da sem si po pristanku mislil, da mi je uspel zelo dober nastop, da pa me ni odneslo, kot bi me moralo. Takrat še nisem vedel, kaj je bilo narobe, po pogledu posnetka na kameri, ki ne laže, pa sem takoj videl, kaj moram popraviti.

Uspehi so plod vašega štirinajstletnega ukvarjanja s skoki, v zadnjih sezonah nadgrajenega z dobro domačo stroko in opremo. Vaši dosežki potrjujejo, da se je vse skupaj lepo povezalo v celoto, mar ne?

Težko zdaj rečem, da so plod štirinajstletnega dela, ker do 16. ali 18. leta treniraš zgolj in predvsem iz veselja. Šele takrat enkrat se odločiš, ali je to tisto, s čimer se želiš ukvarjati vso kariero, ali ne. Usmerjena vadba se nato začne, ko se prebiješ v mladinsko reprezentanco. Za vrhunske rezultate pa se morajo seveda pokriti vsi dejavniki. Moraš biti vrhunsko telesno pripravljen, stroka mora odlično sodelovati, poleg tega moraš imeti izvrstno opremo. Jaz imam srečo, da mi ustrezajo Elanove smuči. Če se mi kakšna zlomi, dobim v dveh dneh nov par, drsno oblogo lahko zamenjamo čez noč, težišče lahko spremenimo praktično v nekaj urah. Okovje nam izdeluje Peter Slatnar, kar zadeva tekmovalne drese, imamo v Sloveniji že dva zelo dobra proizvajalca. Ko imaš enkrat vrhunsko opremo, greš lažje na skakalnico in imaš večjo samozavest. Če imaš, recimo, dres, ki ti ni najbolj všeč, in meniš, da imajo drugi boljše, se ti prej ali slej zasidra v podzavest, da se tako ali tako ne moreš kosati z njimi, ker so že na samem začetku v prednosti.

V orbito niste prileteli čez noč. Kot tekmovalec in osebnost ste se gradili postopoma in se korak za korakom prebijali proti svetovnemu vrhu. Rumeno majico vodilnega ste prvič oblekli januarja 2014, nato dvakrat zapored v skupnem seštevku končali kot drugi, v tej sezoni pa poravnali vse »dolgove« s svetovnim pokalom in povrhu z obrestmi vrnili tekmecem.

Res je, na vrh nisem skočil naenkrat, ampak sem potreboval sedem sezon, da sem prišel do sem in se ustalil kot nosilec rumene majice. Za nekatere je to dolgo obdobje, sam sem po eni strani vesel, da se je zgodilo počasi. Vem, kako sem prišel do tega, upam, da bo glava tudi vedela, kako ostati zgoraj. Dozoreval sem postopoma, tako telesno kot tudi psihično, predvsem glava pa je tista, ki se mora razviti, da lahko potem zadrži in umiri vse, kar je potrebno.

Menite, da bi bili prej na skakalnem prestolu, če ne bi bilo tistega padca v Oberstdorfu februarja 2012, pri katerem ste si poškodovali ramo?

Na to sem že pomislil tudi sam. Ne vem, kaj bi bilo, če ne bi takrat padel in končal sezone. Lahko bi si tako okrepil samozavest, da bi potem na vikersundskem svetovnem prvenstvu v poletih naredil kakšno neumnost, lahko pa bi že tam kaj dosegel in nato odlično odskakal tudi v Planici. Sem pa s to izkušnjo spoznal, kako hitro se lahko vse konča, in kako pomembno je predvsem zdravje, ki je pravzaprav ključnega pomena. Poleg tega sem ugotovil, da ti poškodba pokaže prave ljudi, ki ti stojijo ob strani. Ko sem se poškodoval, sem imel prvi teden veliko spodbudnih besed, nakar je vse zamrlo, dokler se nisem vrnil kot vrhunski tekmovalec. V tistem obdobju je bilo nekaj ljudi, ki so me ves čas spodbujali, da sem okreval tako, kot sem.

Za razliko od mnogih športnikov vi ne sodelujete s psihologom. Ne verjamete vanje?

Verjamem, da mora biti glava urejena in pomirjena, manj pa, da za to potrebuješ psihologa, h kateremu greš in se mu izpoveš, pa ti ta reče to in to, naslednji dan pa naj bi bil že boljši. Jaz imam »psihologov« malo morje, vendar pa noben ni psiholog po izobrazbi. Kadar se mi zdi, da sem tečen, se odpravim do trenerjev ali Elanovih serviserjev in pri njih preverim, ali sem res »prstjen«, nakar se vprašam, zakaj sem takšen, potem pa razčistim sam pri sebi. Ko se želim malo »odklopiti«, grem domov, kjer imam prav tako »psihologe«, ki me predvsem potolažijo, kadar mi ne gre.

O vašem načinu skakanja, ki se ga mnogi trudijo posnemati, je bilo izgovorjenih že ogromno besed in prelitega obilo črnila. V čem se po vašem tako zelo razlikuje od sloga, ki ga gojijo vaši najhujši tekmeci?

Vsak narod ima svojo vizijo in svoj način skakanja, pa naj gre za Avstrijce, Nemce, Norvežane ali nas Slovence. Nisem edini skakalec, ki je imel svoje obdobje. Na Finskem je bil letos nepremagljiv Michael Hayböck, lani je v drugi polovici sezone z vsemi pometal Severin Freund. Ko začneš enkrat tako izstopati, te začne opazovati več ljudi, ki pozorno gledajo, kako skačeš, kaj počneš, kakšno opremo imaš. Goran Janus je imel s svojo ekipo vizijo, kako naj bi bil videti skok. To se nam zdaj obrestuje. Kar zadeva pa posnemanje, sem mnenja, da je tisti, ki to počne, že v štartu na slabšem. Ker se naša telesa razlikujejo, bosta namreč dva težko izvedla tehnično enaka skoka.

Ali lahko razlog za vašo prevlado tiči tudi v dodatni kontroli kombinezona na vrhu zaletišča?

Mogoče, lahko pa je tudi tako, da mi dresi, ki jih imamo zdaj, bolj ustrezajo. Med prejšnjimi sezonami so kombinezoni dejansko »rastli«, saj so bili proti koncu zim razkoraki nižji. Po vsaki spremembi se kakšen dvigne, kakšen pa odpade. Zame je bila dobrodošla.

Finska pa tudi po sezoni, ki se je komaj dobro končala, ostaja edina država v koledarju svetovnega pokala, v kateri se še niste zavihteli na zmagovalni oder. Po tekmah v Lahtiju, na katerih ste pristali na petem in devetem mestu, ste izrazili zaskrbljenost, ker bo prihodnje leto svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju prav v tem finskem smučarskem središču. Kakor vas poznamo, ste že opravili analizo, zakaj vam tam ni šlo po načrtih in željah?

Malo sem že proučil svoje skoke v Lahtiju, vendar nisem prišel do nobenih pravih odgovorov ali izgovorov. Najbolj sem se potolažil z mislijo, da se v sezoni pred olimpijskimi igrami v Sočiju na eno od tekem na tamkajšnji srednji skakalnici sploh uvrstil nisem, pa sem potem na isti napravi dobro leto pozneje skočil do srebrne kolajne.

Veljate za zelo samokritičnega športnika. Koliko je pri vas še možnosti za skakalni razvoj?

Uf. Bomo videli, ampak... Če bom le eno sezono malce zastal, bom pristal na desetem mestu. Človek se lahko razvija ves čas, korak za korakom, kar morda tisti, ki te spremlja ves čas, sploh ne opazi. Če si pogledaš, recimo, najboljši skok od danes in najboljšega izpred desetih let, takoj vidiš, da je razlika precejšnja.

Kdo je za vas najboljši smučarski skakalec v zgodovini?

Težko bi izpostavil le enega, poleg tega tudi ne poznam veliko zgodovine skokov. Zame je fenomen Simon Ammann, ki ima štiri posamične naslove olimpijskega prvaka. Na dveh olimpijskih igrah, v Salt Lake Cityju '02 in Vancouvru '10, je pobral vse, kar je lahko. Ne morem niti mimo Gregorja Schlierenzauerja, ki je v le nekaj sezonah dosegel 53 zmag v svetovnem pokalu.

Ste že dojeli, kaj vam je uspelo pozimi?

Nekaj velikega zagotovo, ker se toliko piše o tem. Ponosen sem predvsem na svojo stanovitnost in na to, da sem kot prvi osvojil vse štiri lovorike.

V domovini ste povzročili pravo evforijo. Zaradi vas si ogromno otrok želi trenirati skoke, po drugi strani ste na nek način tudi balzam za ranjeno slovensko dušo, kajti marsikoga mučijo različne tegobe in težave. Kako doživljate vse skupaj?

Na žalost je res, da v Sloveniji vlada negativno ozračje, ljudje raje beremo žalostne zgodbe kakor vesele, zato se tudi odzivamo tako, kot se. Športni uspehi potem vse skupaj dvignejo na noge, vesel sem, da sem del zgodbe, ki razveseljuje človeka, pozitivna zgodba, ki se odvija. Veseli me tudi rast smučarskih skokov, da je tolikšen vpis, še najbolj pa to, da kakšen otrok uro za računalnikom zamenja za uro športa. Sicer mi je vseeno, s čim se otrok ukvarja, samo da se s športom.

Kako gledate na številne prošnje za avtograme in skupna fotografiranja, ki vas spremljajo pravzaprav na vseh prizoriščih? Kot na plačevanje cene slave?

Ne vem, če s tem karkoli plačujem. To je stvar, ki pride zraven, kakor slovesna podelitev, če si na tekmi med vodilnimi tremi, ali kontrola opreme, če si med najboljšo deseterico. Če bi bil dvajseti ali štirideseti, se mi zagotovo ne bi bilo treba tolikokrat fotografirati. S tem se je treba preprosto sprijazniti in živeti. Če veš, da si tako marsikomu polepšal kakšen večer ali dan, niti ni tako težko.

Menda je vaša skušnjava čokolada?

Da.

Kako se borite proti njej?

Pojem jo. Kaj pa vem, rad imam takšne in drugačne sladkarije. Zaradi športa sem zelo zmanjšal njihovo uživanje, kljub temu jih še vedno pojem precej; 100-gramsko čokolado pojem tako hitro, da je telo sploh ne zazna.

Imate še kakšno skušnjavo?

Ko se vrnem domov s štirinajstdnevne turneje, se skoraj zmeraj na krožniku znajde divjačinsko meso, kakšna domača salama, torej domača hrana.

Kako bo videti vaš zasluženi oddih?

Zares se bo po vseh opravljenih obveznostih začel v četrtek (danes, op. p.) ob 22. uri, trajal pa bo do 20. aprila, ko se bo začelo novo skakalno leto. Med dopustom bom imel čas, da nadoknadim skupne trenutke s tistimi, ki sem jih od oktobra naprej precej zapostavljal.