Ne skriva, da je ponosen, da je njegova desetletnica uspešna tako v šoli, v hiphopu in seveda v smučanju, ki ga je za 'svoj' šport izbrala sama. »Na smuči je prvič stopila pri skoraj dveh letih, zanjo je bila to le igra. Šele lani sem prvič dovolil, da tudi na treningih vozi po postavljenih progah, večino časa na snegu še vedno smuča prosto. Zaradi mene je smučanje del njenega življenja, spremlja moje delo, sodelovala je tudi pri snemanju filma 7 do uspeha, v katerem sva s Tino Maze pokazala, kako sva se lotevala tehnike,« pove Muri. Tina je tudi Lorina velika vzornica, z njo se je večkrat podila po belih strminah.
Oče in hči sta velika prijatelja, s postavljanjem meja nimata težav. »Prišel je čas, ko sva se pogovorila. Povedal sem ji, da če se odloči, da se bo resno ukvarjala s smučanjem, to pomeni stalni urnik in redno delo. In kot iz topa je ustrelila, da želi smučati. Zato sva dogovorjena, da ko se dela, se dela, ko je zabava, je zabava – na primer na žičnici ali odmoru je večkrat zelo veselo. »Najine smučarije mi napolnijo baterije, je seveda moja posebna učenka, povrhu tudi zelo zabavna. Skupaj se nareživa 'za crknit',« pove smeje se.
Živijo ločeno, a so družina
K sreči obstajajo starši, ki so po razhodu dovolj zreli, da v ospredje postavijo otroke, so drug do drugega spoštljivi, imajo lepe, zdrave odnose. Sandi, nekdanja partnerica Nina in Lori so lep tak primer. »Smo res prava družina, le da ne živimo skupaj, in tudi zato je Lori res vesel, srečen otrok,« pove Muri. S partnerico sta se razšla, ko je bila Lori stara tri leta. Kako pa je to sprejela? »Ravno prav je bila majhna, da se skoraj ne spomni, da smo kdaj živeli skupaj, nobene travme ni doživela. Ima določene prebliske, spomine na skupne dni, a se ji zdi normalno, da živimo ločeno, vendar povezano. Je pa res, da slabih spominov niti ne more imeti, z Nino se nisva nikoli sprla, razšla sva se, ker sva spoznala, da intimne ljubezni ni več. Zanimivo, ko hodiš na starševska svetovanja pred rojstvom otroka, ti povedo, da zdaj prihaja nekaj, kar bo zvezo še osmislilo, utrdilo, v najinem primeru pa je bila Lori očitno vrhunec, po tem pa sva se nekako izpraznila,« iskreno razmišlja. »Prvo leto je seveda posvečeno otroku, ko pa se ta začne tako ali drugače postavljati na svoje noge in se partnerja lahko počasi vračata v 'normalno' življenje, v tistem trenutku sva z Nino počila kot milni balonček, preprosto je zmanjkalo vsega. Konec. Ne bom lagal, da se ni bilo težko raziti, saj nisva imela nobenega slabega razloga za to. Še danes sva prijatelja, ko se srečava, si dava poljubček, zaradi Lori pa se vidiva skoraj vsak drugi dan,« pove. Dni, kdaj je hčerka pri katerem od staršev, nimata določenih, prilagajajo se sproti, k sreči oba živita v Kranju. »O vsem glede Lori se z Nino dogovarjava skupaj, pravzaprav smo družina, le partnerske energije ni več med nama. Lori prepiranja staršev ne pozna,« pojasni.
Biti oče je nekaj najlepšega
Kako pa se je počutil, ko je postal oče? »Najlepše,« zasije. »Z veseljem sem čakal ta dan, čeprav pred tem dolgo ni bilo tako. A ko pogledam nazaj, bi si kar čestital,« je opazno srečen. »Vsi te priganjajo, sprašujejo, najraje imam vprašanja v slogu 'Kdaj bomo pa zibali',« se v smehu spominja. »Glede na življenjski slog in nenehna potovanja po svetu sem vedel, da bi bil takrat lahko le 'dopisni oče', česar pa nisem želel. Vedno sem si predstavljal, da bom zares dober oče, tak, drugačen. Sam sem imel res v redu očeta, a se ni ukvarjal s športom, in to mi je manjkalo. Mi je pa zato privzgojil druge stvari, ki so mi v življenju prišle zelo prav,« doda. »Zmeraj sem si želel biti oče, ki bi poskrbel, da bi otrok živel pestro, ustvarjalno, z vsemi barvami domišljije, da bi se mu dogajalo, da bi že skozi mene, moje dojemanje življenja dobival veliko informacij,« pove zanosno. »Kar je manjkalo, je bila prava oseba. Ko sva se z Nino spoznala, sva kmalu ugotovila, da je to dobitna kombinacija, za otroka sva se odločila zavestno in bilo je čudovito. V tistem času sva bila ustvarjena drug za drugega, je pa življenje žal prineslo spremembe. Vedno je tako, kot je prav, in tako je moralo biti,« je realen.
Po njem je ustvarjalna in seveda obožuje smučanje
Kako pa je Lori spremenila njegovo življenje in njega? »Če kaj osmisli tvoje početje, tvojo bit, je to otrok. Morda sem v nekaterih stvareh postal bolj racionalen, čutim svojo zaščitniško vlogo, ki jo igram z veseljem, a tudi z odgovornostjo. Predvsem pa – Lori mi je prinesla še dodatne iskrice v oči,« zasije. »Otrok je res čudež, od spočetja, razvoja do rojstva. Kdor je bil ob tem zraven, ve, o čem govorim, to moraš doživeti. To je fenomen, ki se te mora dotakniti,« pove z neizmerno ljubeznijo. Hčerke imajo z očeti posebno povezavo. »Doživljam jo res polno. Zavedam se, da bi bil vsak trenutek, vsako obdobje, ko ne bi bil ob njej, zamujeno, zato sem tu. Samo tvoj otrok ti lahko reče – oči. To je tako zelo lepo slišati. Lori je rojena aprila, torej po zimski sezoni, in do nove zime sem bil lahko ves čas z njo. Kopal sem jo, previjal in v tem še neizmerno užival. Otrok si zapomni tvoj vonj, dotike, vse. Takrat sva se z Lori najbrž nerazdružljivo povezala,« pove z malce globljim glasom.
In kakšna je Lori danes? »Perfekcionistka, tako da jo je treba občasno kar malce brzdati oziroma soočati z realnostjo. Zelo je odprta, družabna, z veliko občutka za estetiko in ritem, rada riše, pleše in seveda smuča. Občasno ji še manjka samozaupanja, a to bo prišlo z izkušnjami. Zelo je učljiva, ustvarjalna na vseh področjih, tako da imamo doma kupe potrebščin. Ker sem tudi sam tak, tega ne zaviram. Prijetna punca je, z njo nikoli ni bilo težav,« zaključi ponosni očka.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
