Njen največji uspeh doslej, ki pa je nedvoumno plod dolgoletnega dela. Kar 123 nastopov na tekmah za svetovni pokal, neskončno število treningov in dve pogumni okrevanji po poškodbah kolenskih vezi, ne, vse to in še več ne sme ostati brez zmagoslavja. In je opomnik, koliko šteje potrpežljiva predanost.
Na smučarske strmine vas je prvi zvabil oče, klubski smučarski trener?
Pravzaprav je bila to moja sestra! Ona je smučala, nato sem ji sledila še jaz. Oče in sestra sta bila zaradi smučanja veliko zdoma, včasih se jima je pridružila mama, na koncu je potegnilo še mene.
Vam je bilo kot športnici zato kdaj laže, ker je družina, posebno oče, bolj razumela vašega tekmovalnega duha in življenjski stil?
Na začetku vsekakor. Danes ni več tako, oče se ne želi preveč vpletati v moje smučanje, že nekaj let me spremlja kot zunanji sodelavec. Včasih, ko pridem na domačo Štajersko, mi na Golteh pripravi progo za trening, s tem nima težav. Tekme vseeno spremlja bolj od daleč!
Po nesrečnem odstopu v drugem teku tekme za svetovni pokal decembra v Lienzu ste dejali: »Vem, da bo moj trenutek še prišel.« Čemu gre pripisati takšno odločenost, kakšen preskok se je za to moral zgoditi v glavi?
Po odstopu sem bila nad seboj kar presenečena, saj nisem bila izjemno razočarana. Vse skupaj sem dobro sprejela, sicer je manjkala pika na i, a vseeno se mi je zdelo, da nimam razloga za očitke. Bil je takšen dan, kot si ga lahko le želim, nikoli prej nisem bila tako blizu najboljših, celo pred njimi! Po tem dogodku sem dobila potrebno zaupanje vase, morda je občutek izhajal iz vere v način smučanja, za katerega vem, da ni muha enodnevnica. Če bi imela občutek, da je šlo za srečno naključje, ki se ne bo več ponovilo, bi verjetno občutila večjo žalost, veliko ljudi mi je dejalo, kakšna škoda, takšna zamujena priložnost! Sama nisem tako razmišljala, seveda je bila priložnost, ampak nikakor ne zadnja. Obenem sem dojela, da v resnici ne vem, kdaj bo prišla nova, morda v Mariboru, v Švici v finalu... No, prišla je izredno hitro. Dan pred tekmo sem si dejala, smučam dobro, bo, kar bo! Če bom dosegla rezultat, odlično, če ne, prav, lahko nadaljujem tudi brez. No, enak pogovor s seboj sem imela pred tekmo v Lienzu, kjer sem nato dejansko morala nadaljevati brez rezultata. Najbolj me je razveselila lastna zmožnost, da se na naslednjem tekmovanju nisem obremenjevala z idejo o zmagi, občutkom, da moram nekaj dokazati.
Je vztrajnost vpisana v vašo osebnost ali posledica življenjskih izkušenj?
Vsekakor bi se označila za vztrajno osebo, takšna je že od nekdaj moja narava.
V sodobnem vrhunskem športu se pogosto močno slavi posameznike, ki jim uspe v mladih letih, ob večletno kariero brez izjemnih dosežkov v svetovnem merilu se marsikdo nesramno obregne. Ali ljudje morda pozabljajo, da gre pri tekmovanjih za uspehe, ki se praviloma ne zgodijo čez noč?
Brez dvoma. Svojih uspehov nisem dosegla v kratkem času, marsikdo misli, da je ta pot dejansko krajša, kot je v resnici. Zadnjih nekaj let zelo dobro smučam, a za vrhunski rezultat potrebuješ tudi vrhunsko zdravje! Lani, ko mi je ravno zdravja najbolj primanjkovalo, sem dojela, koliko v resnici pomeni. Izpustila sem približno petdeset treningov, kar popolnoma poruši ritem priprav. Glede na težave, ki sem jih imela, se mi zdi, da lanska sezona ni bila slaba. Morda sem po koncu ravno zato sklenila, da tekmujem še eno sezono, zavedela sem se, koliko boljši bi bili rezultati, če težav ne bi bilo.
Zdravstvene težave so za vsakogar neprijetne in polne frustracij, za vrhunsko športnico še toliko bolj. Kako ste se spopadali z njimi?
Bilo mi je res izredno težko, na trenutke sem bila prav obupana. Ko se zgodi prvič, težava s kolenom, dobro, preživiš. Nato znova, težave s hrbtom, je še nekako šlo. Trikrat sem zbolela še za gripo, ob vsakem problemu je bilo teže, vse skupaj močno vpliva na psihično stanje, izgubljaš samozavest in občutek, kaj lahko sploh dosežeš.
Danes verjetno bolj cenite dobro zdravje?
Če znam kaj ceniti, je to zdravje! Drugače gledam na vse, ena izmed posledic je tudi dejstvo, da ob uspehih nisem tako evforična kot včasih.
Ob tekmovalni karieri končujete študij primerjalne književnosti in sociologije kulture. Med vašimi ljubšimi knjižnimi deli sta romana Sto let samote in Siddharta, obe knjigi povezujeta magija in ideja, da obstaja nekaj onkraj vidnega. Ste bolj racionalna oseba ali vas vodi intuicija?
V vsakdanjem življenju sem bolj intuitiven človek, v športu pa zelo racionalna, tega me je naučilo smučanje. Sto let samote, na primer, je precej fantazijska knjiga, a mi je bilo pri zgodbi vseeno izjemno fascinantno, da ne more biti bolj resnična, kot je, čeprav veš, da se kaj takšnega v resnici ne more zgoditi. Sliši se zelo noro, a ko začneš iskati vzporednice med svojim življenjem in tistimi v knjigi, vidiš, da je vse skupaj izredno realno. Sicer imam zelo rada tudi ruske klasike, Tolstoja, Dostojevskega in druge, opisujejo čudovite zgodbe, ki te počasi pripeljejo do konca. Marquez te s koncem tako lepo udari po glavi, v tem smislu me je knjiga očarala, a nikakor ni edina, ki mi je všeč.
Vrhunski športniki doživljate ogromne pritiske javnosti, medijev in drugih, včasih se zdi, kot da so vaši dosežki pravzaprav javna last. Imate občutek, da še vedno tekmujete zase ali za druge?
Za druge ne vem, jaz tekmujem zase. V pompu ne uživam. Gotovo to ni in nikoli ni bilo tisto, zaradi česar smučam, a sodi zraven, drugače ne gre.
Kako se spopadate s komentarji in mnenji, po tekmah kdaj berete prispevke, ki vas omenjajo?
Izredno malo, za polovico stvari niti ne vem, kaj govorijo!
Pred vami so še tri pomembne tekme, tekmovalni tempo se še ne bo umiril. O čem razmišljate, ko se veselite prostega popoldneva, kako nabirate moči?
Zelo je pomembno, da si vzameš čas zase že prej, ne šele po koncu sezone, sicer se stres le kopiči. Izredno rada berem, to mi velikokrat pomaga, včasih tudi samo počivam in razmišljam o stvareh, ki so mi všeč. S tem ohranjam dobro formo in na treninge pridem spočita.