Nogomet proti nestrpnosti

BELFAST – Severni Irci nestrpno pričakujejo letošnje evropsko nogometno prvenstvo v Franciji, kjer bo njihova reprezentanca opravila premierni nastop na turnirju najboljših moštev stare celine. Selektor Michael O'Neill in njegovi izbranci so nacionalni junaki, na vrhu irskega otoka je čutiti podobno športno razpoloženje, kot je bilo na prelomu tisočletja in ponovno desetletje pozneje v Sloveniji, ko se je izbrana vrsta uvrstila na EP 2000 ter SP 2002 in 2010. Tudi v deželi, ki so jo v preteklosti krvavo razkrojila verska in politična nestrinjanja med katoliki in protestanti, med privrženci enotne Irske in podaniki Združenega kraljestva, ima nogomet posebno mesto. Ko so na igrišču zeleno-beli, je edino, kar je pomembno, biti boljši od športnega tekmeca. V zadnjem ciklusu kvalifikacij je bila zeleno-bela armada, kakor tudi imenujejo severnoirsko reprezentanco, preklemansko dobra. Otočani so v skupini F osvojili prvo mesto pred Romunijo in Madžarsko, boljši so bili tudi od Finske, Ferskih otokov in največjega razočaranja skupine, Grčije. Ob vsesplošni evforiji v Belfastu zdaj preštevajo tudi lepe denarce, ki bodo padli v blagajno zveze z uvrstitvijo na prvi EP, ki prvič šteje kar 24 udeležencev. Severnoirski nogomet je dobil močan zagon, to se vidi pri gradnji osrednjega stadiona Windsor Park, kjer dokončujejo le še tribuno za enimi vrati, da bo podoba ličnega objekta z 20.000 sedeži popolna. Severna Irska se je doslej trikrat uvrstila na svetovno prvenstvo. Na mundialu je bila v letih 1958, 1982 in 1986, na prvem in tretjem turnirju se je pririnila celo do četrtfinala. Dokler se na SP 2006 ni uvrstila reprezentanca Trinidada in Tobaga, je bila Severna Irska tista, ki je držala rekord udeleženke SP z najmanjšim številom prebivalcev (1,8 milijona). Še zdaj pa ima ta država v lasti nekaj rekordov na največjih turnirjih. Z najmanjšim številom prebivalstva je namreč igrala več kot enkrat na SP, dosegla gol, dobila tekmo in napredovala iz predtekmovanja. Pa še ena zanimivost: v njihovi ekipi je na SP 1982 v Španiji igral 17-letni Norman Whiteside, ki še danes velja za najmlajšega udeleženca SP. Letošnje poletje na euru v Franciji bo še dodatno okrepilo ponos nacije, ki počasi celi globoke rane, ki so nastale zaradi verskega in ideološkega razhajanja. Tako ni nič čudnega, da tukajšnji rimskokatoličani, ki zagovarjajo enotno Irsko, privoščijo zmago vsakemu tekmecu, ki gostuje v Belfastu. No, na tekme se vseeno radi podajo.

Zmagale so grožnje

Ena najbolj žalostnih zgodb je, da je moral Neill Lennon leta 2002 predčasno zaključiti reprezentančno kariero samo zato, ker je katolik. Grožnje s smrtjo verskih nestrpnežev so žal zmagale. Tisti strpni navijači danes sicer ne morejo navijati za zvezdnika takšnega kova, kot je bil legendarni George Best, ki je bil najboljši evropski nogometaš leta 1968. Blestel je predvsem v dresu Manchester Uniteda, z reprezentanco pa se ni uvrstil na katero od največjih tekmovanj. Best je junak severnoirskih src, po njem se imenuje eno od letališč v glavnem mestu. Za izbrano vrsto je odigral 37 tekem in dosegel sedem golov, v spominu je bolj ostala njegova virtuoznost, žal pa tudi agonija z alkoholom in razuzdanim življenjem, ki je bila zanj prezgodaj usodna. Tudi zdaj najmočnejše člene O'Neillove čete tvorijo izkušeni možje pretežno iz angleške premier league in championshipa. Naj omenimo le branilce Garetha MacAulayja, Jonnyja Evansa (oba WBA) in Aarona Hughesa (Melbourne City), kapetana in vezista Stevena Davisa (Southampton) ter napadalca Kyla Laferttyja (Norwich City) in Jamieja Warda (Nottingham Forrest). Skupaj s kolegi bodo junija na euru v skupini C grenili življenje Nemčiji, Poljski in Ukrajini. Če ta v dodatnih kvalifikacijah ne bi izločila Slovenije, bi severnoirsko reprezentanco vsekakor predstavili še temeljiteje. Tako pa lahko Slovenci le stisnejo pesti za Severne Irce.