MNENJE

Ona

Objavljeno 27. oktober 2015 12.00 | Posodobljeno 27. oktober 2015 11.57 | Piše: Sabina Obolnar

Ona ni bila nikoli kraljica, niti en dan v svojem ničvrednem življenju. V cvetu mladosti je postala starka. Stoletnica. S počenim srcem je odšla.

Kleti se je od nekdaj bala. Ne ve natančno, zakaj ji ta prostor vedno znova zbuja skrajno nelagodje, kdaj tudi obupen strah, da ji gomazi po vseh živčnih končičih slehernega dela telesa. Nekaj temačnega je v tem delu hiše. Zatohlega. Brez skrbi, ni bila spolno zlorabljena, bržčas ste najprej pomislili na to. Ne, tam se je njen oče dobival s svojimi pivskimi prijatelji in so pili in pili, se krohotali in govorili nesramne stvari – vse dokler se ni primajal v višje nadstropje. Ni se bala zase, kajti oče ni bil agresiven, ampak neizmerno se je bala za svojo mamo. Ali bo mama lahko tiho ali se bo z očetom zopet sprla? Ali bo oče začel mahati proti njej ali jo bo celo odvlekel v posteljo in bo morala poslušati vzdihovanje? In Ona se bo zaprla v svojo sobo, malo bo prisluškovala, kaj se dogaja, če bo hudo, bo zaprla vrata in zaklenila ter oba prsta tiščala do bolečin v uho. Bo trajalo uro, dve, tri, kdaj bo lahko zaspala, kajti jutri je šola.

Mamo je branila, po svoje se ji je smilila, ampak jo je tudi prezirala. Sram jo je danes tega, a priznava, po bitki se je postavila vedno na očetovo stran, na stran zmagovalca. Pa saj je bila še otrok. Mama ni bila dovolj močna, da bi odšla. Neštetokrat je to napovedala. V krču se spominja, ko ni spregovorila teden, dva ali celo več z očetom. Neštetokrat. Ni vedela, ali je kriva Ona. Bala se je njenih suhih solz, izčrpanosti, bala se je jutra, takoj je odhitela gledat, ali je mama še v postelji. Je še živa?! Večkrat ji je namreč rekla, da bo kar umrla. Garala je do onemoglosti, doma, v službi, pomagala vsakemu sosedu. Pri tem je bila sila uspešna, pravi magnet za okolico. Sebe ni imela več, zato se je vsa razdajala za druge. Sirota. Vso bolečino je sprejemala nase. Le kako je vse to sploh zmogla? A oče tega ni opazil, ves čas jo je zaničeval in preziral – pred vsemi. Nobenega priznanja, nobene pohvale. Ona ni bila nikoli kraljica, niti en dan v svojem ničvrednem življenju. V cvetu mladosti je postala starka. Stoletnica. S počenim srcem je odšla.

Dobrih dvajset let kasneje. Hči se nekega praznega dne ustraši same sebe. Ugotovi ali bolje rečeno prizna si, da živi mamino življenje. Povsem identično. Ali je to sploh mogoče? Ima partnerja, čustveno povsem nezrelega, morda celo retardiranega. Lažnivca, pijanca, ničvredneža. Ona pa uspešna, tako ji vsaj pravijo. Ja, po katerih kriterijih? Ugotovi, da nima poguma za novo življenje. Cinca, ali to sploh ima kakšen smisel, če je dvajset najlepših let odvrgla v smeti. Si laže, da bo spremenila tok življenja, da bo pretrgala to sranje začaranega kroga. Postaja ji jasno, da je nemogoče. Da nima poguma. Napreza se do onemoglosti, izčrpava in pri dobrih štiridesetih je tudi ona popolna starka. Prekleta starka. Včasih si puli lase, brca z nogo v zid, udarja s pestjo v steno. Takrat ko je sama, in to je vse pogosteje. Partnerja ni, on kolovrati naokrog, ne ve, kje, ne ve, s kom, ker ne pove, vsakič znova pride domov pijan. Kadar pa pride trezen, jo še toliko bolj skrbi, kje je bil. Ima drugo? Sram jo je prijateljici priznati, v kakšnem neznosnem položaju je. Saj ji govori, tako previdno, a ona ji prigovarja, da je preveč kritična, naj malo potrpi, da je naokrog vse še kaj hujšega. Zadnjič jo je udarilo v srce, ko ji je lastna hči s prezirom v očeh povedala, da je nič. Saj je res nič, popolni nič. Njeno življenje je opustošeno, a najbolj se boji, da je uničila že tudi hčer. Naj se sama že enkrat pokonča, naj pride nad njo zlodej in jo odreši tega bednega življenja. S to mislijo si zapolnjuje osamljenost vse pogosteje. Naj že enkrat pride ta dan.

Kdo je Slovenka? Kdo smo ženske, ki živimo tukaj in zdaj in puščamo krvno sled našim zanamcem? Kakšne so bile naše prednice? Ali je med nami res več razlik ali pač več podobnosti? So naše mame, babice živele bolje od nas, ali pač slabše? V nadaljevanju današnje One boste morda dobile odgovore na ta vprašanja. Bojim se, da ni popolnoma nič drugače, drage moje dame. Ampak nič. Ja, uspelo nam je v sferi javnega, neizpodbitno, ampak v sferi intimnega?! Tukaj je bolečin preveč. Ki sekajo naše notranje organe, ki lomijo ude, nas razžirajo, skelijo in pečejo.

In naposled se moramo vprašati: smo se ženske, so se naše prednice borile za to, za ta javni in navidezni blišč, ki rojeva ali vzdržuje intimno bedo?!

Deli s prijatelji