Siamski dvojčici zrasli v samostojni najstnici

Prva leta življenja sta preživeli v soju žarometov. Siamski dvojčici sta bili ob rojstvu povezani prek trebuha in medenice, pri komaj sedmih mesecih, bilo je 30. septembra in 1. oktobra 2000, pa sta preživeli zgodovinsko operacijo.

Izjemno zapleten, kar 30 ur dolg poseg je bil le prvi v seriji operacij, s katerimi so jima kirurgi omogočili samostojno življenje, pripovedujeta Charity in Kathleen Lincoln iz predmestja Seattla v ZDA, ki sta danes zdravi in zadovoljni šestnajstletnici. »Posegov je bilo resnično veliko, že zdavnaj smo nehali šteti,« pove 45-letna mati Vaneice. Njen mož in oče pogumnih deklet, 47-letni Greg, je duhovnik, v svojih pridigah se je tako nemalokrat dotaknil usod svojih hčera in skupaj s farani molil za njuno okrevanje. Prepričan je, da so bile vse molitve uslišane. 
Vaneice je za zaplet izvedela že v zgodnji nosečnosti, specialist za siamske dvojčke jo je tako budno spremljal vse do poroda. Dekleti sta prijokali na svet s carskim rezom v Seattlu, takoj po rojstvu pa so se začeli temeljiti pregledi. Štiri skupine specialistov, pediatri, urologi, ortopedi in plastični kirurgi, so se lotile izdelave natančnega kirurškega načrta, ki je seveda vključeval takrat revolucionarno visokotehnološko podporo. Po dostopnih podatkih sta bili Charity in Kathleen komaj dvajseti par, združen prek trebuha in operativno ločen, je po uspešnem posegu zaupal vodja ekipe John Waldhausen. Šele po petih urah v operacijski dvorani so lahko strokovnjaki ocenili, ali bodo ločitev sploh lahko opravili. Deklici sta si namreč delili tudi jetra, medenico in mehur, pa tudi nogo, katere mehko tkivo, mišico in kožo so nazadnje uporabili za rekonstrukcijo trebušne stene.

Lahko bosta mamici

Vsaki je ostala ena noga, tri tedne pozneje pa so ju v soju bliskavic fotoaparatov in televizijskih kamer starši odpeljali domov. »Tistih dni se spominjam zelo slabo, vse je nekako megleno. Bilo je veliko medijske pozornosti, stresa, molitev...« je pojasnil Greg, Vaneice pa je pristavila, da se zelo nerada spominja prelomne operacije in vseh posegov, ki so sledili: »Ne moreš kar ždeti v tistem času. Življenje gre naprej!«

Charity in Vaneice sta seveda siti bolnišnic, z nekaj sreče bo obiskov turobnih hodnikov vse manj, vsekakor pa so se jima priskutile tudi nekatere jedi, bolnišnična prehrana je pač pregovorno pusta in vse prej kot izvirna. Charity tako ne prenese čežane, Kathleen pa pudinga. 
Dvojčici imata še starejšo sestro, 18-letno Annelise, ki je med odraščanjem pogosto pogrešala družbo mlajših sorojenk: »Vsakokrat sem težko sprejela, da morata spet v bolnišnico.« Toda Charity in Kathleen zdaj končno živita kot (skorajda) povsem običajni najstnici. Nedavno sta proslavili sladkih šestnajst, s prijateljicami v mehiški restavraciji, seveda, kot se za mladostnici spodobi. V otroštvu sta namesto noge uporabljali protezo, sta zaupali, v zadnjih letih pa ju pomožna noga, kot sta ji pravili, le ovira, mnogo bolje se znajdeta z berglami. Zmoreta igrati nogomet in kolesariti, letos pa prvič obiskujeta srednjo šolo – vse do lani sta se namreč zaradi pogostih posegov in potrebnega okrevanja šolali doma. 
Čeprav je vez med njima nezlomljiva, vse bolj kažeta različen značaj in potrebo po samoti. »Vsaka ima svojo sobo, želita svoj mir,« pojasnjuje skrbna mati, zadovoljna, da dekleti ambiciozno načrtujeta tudi študij. Kathleen je nora na književnost, Charity pa zanima človeška anatomija, razmišlja celo, da bi postala medicinska sestra. »Medicinske sestre so bile do naju vedno izjemno prijazne. Nosile so nama čokoladno mleko in naju bodrile, ostale so mi v čudovitem spominu,« pripoveduje Charity, ki rada posluša rap, medtem ko je Kathleen ljubši country. Prva ima rada visoke petke, druga pa športno obutev, obe se veselita opravljanja vozniškega izpita. In seveda obdobja v življenju, ko bosta lahko načrtovali svojo družino – zdravniki so jima že potrdili, da bosta lahko zdravo zanosili.

Tokratni rojstni dan je torej velika prelomnica za pogumni dekleti, ki sta pred 16 leti spisali kar veliko novih poglavij v medicini, njuni starši pa so osupnili svet z neomajnim upanjem in pozitivnim mišljenjem. Z dobrimi izkušnjami zdaj poskušajo pomagati vsem tistim, katerih otroci so se rodili s podobno posebnostjo. »Dekleti sta vsekakor dokaz, da se za vsako življenje splača boriti,« je sklenil Greg.