ZAGREB – Kopalci na plažah, gostinci, ki v pripravljenosti čakajo na goste, stojnice s spominki, urejena igrala, tlakovane ulice, sladoled na vsakem koraku … Tako nekako turist doživlja poletni vsakdanjik pri naših južnih sosedih. A pozornejši sprehajalec opazi še dvoje, česar pri nas zlepa ne srečamo. Za še tako majhen nakup izdajo račun, tisti z nizkimi dohodki pa redno in skoraj neopazno praznijo smetnjake s plastenkami. Vsaka je namreč povratna in je vredna 0,5 hrvaške kune.
Dokler niso v blagajno vstavili novega zvitka papirja, tudi ladja, ki vozi turiste na nekajurne izlete po Kvarnerju, ni izplula. V prenosni blagajni je namreč zmanjkalo papirja, zato niso mogli izdati računov. Po petnajstih minutah je vsak potnik vendarle dobil račun in izlet se je lahko začel. |
Za milijon evrov več davka
Medtem ko se pri nas sprašujemo, analiziramo in prepiramo, ali je uvedba davčnih blagajn primerna rešitev za gotovinsko poslovanje, je hrvaška vlada že lani začela odločni boj proti sivi ekonomiji. Uvedli so davčne blagajne, ki so dan in noč povezane z davčno upravo, poostrili pa so tudi nadzor nad izdajanjem računov. Gostinci, trgovci in drugi so zagnali vik in krik, češ da je dejavnost prizadela recesija, da vsi lokali nimajo tehničnih možnosti za uvedbo blagajn... A vlada je vztrajala in kmalu se je izkazalo, da je imela prav. Prihodki v barih so v minulem letu zrasli za čudežnih 68 odstotkov, v restavracijah za 48 in v trgovinah za 14. Na Hrvaškem izdajo račun tudi za kepico sladoleda, prihodke gostincev in trgovcev pa neusmiljeno spremljajo davčne blagajne. Že v prvem letu so pobrali za milijon evrov več davka.
Najcenejša, tablična, stane 200 evrov in teh je pri sezonskih prodajalcih največ. »Nadzor je izjemno strog, saj v poletnih mesecih dela več kot 200 inšpektorjev, kazni so visoke in ne izplača se mi tvegati. S fiskalizacijo sem se morala sprijazniti, kupiti tablično blagajno ter internet in tako gre to naprej,« nam je povedala prodajalka v Selcah pri Crikvenici. Očitno so enako menili tudi prireditelji enodnevnega ribiškega praznika, na katerem so turistom stregli orade, brancine, kalamare, a tudi – račune.
Plastenke kot vir zaslužka
Minimalna plača je na Hrvaškem približno za polovico nižja od slovenske in ne doseže niti 400 evrov bruto. Ljudje, ki živijo pod pragom revščine, zato iščejo vire, s katerimi zaslužijo kakšno kuno. Medtem ko pri nas trgovci vsako leto prevzemajo manj povratne embalaže, so na Hrvaškem vse plastenke in pločevinke povratne. Za vsako kupljeno pijačo v plastenki kupec odšteje 0,5 kune, vsoto dobi nazaj, če vrne prazno. Na blagajni izplačajo vrednost praznih plastenk, kar je mnogo Hrvatov izkoristilo za dodatni zaslužek. Ob obali, po ulicah in v kampih pobirajo plastenke iz smetnjakov. Upokojenci, delavci, mladi... Celo čistilke ob bazenih praznijo smetnjake v dve vrečki: v eno plastenke, v drugo preostale smeti.
Smetarji iz smetnjakov, ki jih praznijo, kar med vožnjo s tovornjakom brskajo za plastenkami in jih odlagajo v vreče, pritrjene na vozilu. Kar je za nekoga odpadek, je za drugega denar. Če nekdo vsak dan nabere 100 plastenk, lahko v enem mesecu z njimi zasluži 200 evrov. Kar lep dodatek k pokojnini ali plači. Vsaj na prvi pogled se tako zdi, da nas južni sosedi prehitevajo pri pobiranju davkov, ločevanju, infrastrukturi in gospodarskih prevzemih.
