LJUBLJANA – Če kdo vidi, kako pohlep po vsem svetu uničuje naravo ter človeka, je to fotograf Arne Hodalič. Nedaleč od zibelke človeštva, ob reki Omo v Etiopiji, je postavil fotografski studio in v objektiv, morda zadnjič, ujel obraze najstarejših afriških ljudstev.
»V Etiopiji sem bil že trikrat. Pretresla me je strašljiva prihodnost ljudstev, ki živijo ob reki Omo. Novi afriški kolonizatorji, Kitajci, s soglasjem skorumpirane etiopske vlade gradijo velikanski jez za hidrocentralo, turški koncesionarji pa neokrnjeno naravo ob reki spreminjajo v polja bombaža. Oba posega brezbrižnih kapitalistov bosta v nekaj desetletjih zdesetkala populacijo ljudstev ob reki!«
Slavni fotograf in antropolog Edward S. Curtis je konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja portretiral zadnje predstavnike severnoameriških indijanskih plemen. Fotografa Arne Hodalič in Katja Bidovec z ekipo pa sta si zadala podoben cilj: fotografirati ljudstva reke Omo v prenosnem studiu. Na začetku preteklega leta so s sabo na pot vzeli ogromen zložljiv šotor iz črne tkanine z baterijskimi studijskimi bliskavicami, razpršilci svetlobe in ostalo fotografsko opremo. Pustolovščina se je začela v glavnem mestu Etiopije, ki leži na nadmorski višini 2500 m. Vožnja proti reki Omo pa je bila eno samo dolgo spuščanje s hribovja, na zadušljivih in vlažnih 400 metrih nadmorske višine. Pokrajina ob cesti se je spreminjala. Iz ure v uro je postajalo bolj vroče. Med potjo so taborili, se otepali žuželk, se dneve in dneve ne umivali in goltali prah na neskončnih makadamskih cestah. Ves živež so vozili s seboj, ker je tam en sam velik nič.
Nabiralništvo in ribolov
Reka Omo izvira iz gora v centralni Etiopiji in se po 760 kilometrov dolgi poti izliva v jezero Turkana. Širše območje jezera je zibelka človeštva, kjer človeško evolucijo že desetletja raziskuje slavna antropološka družina Leakey. Vzhodna Afrika je imela osrednjo vlogo na 300.000 let dolgi razvojni poti Homo sapinesa. Vse se je začelo, ko so se potomci prvih tridesetih družin odpravili na pot proti severu, proti današnji Evropi. Ljudstva ob reki Omo so tako med najstarejšimi afriškimi, lahko bi rekli svetovnimi ljudstvi. Od izvira reke Omo pa vse do jezera Turkana živi okoli 200.000 ljudi iz približno petnajstih etničnih skupin. Postavljanje ogromne črne kocke (prenosnega fotostudia) je Arneja močno spominjalo na slovito Kaabo iz Meke. Med domorodci je »Kaaba« vzbujala zanimanje in večina ljudi v zaselkih se je takoj zbrala in opazovala to slovensko čudo. Radovedneži so hkrati postali fotomodeli. Ljudstva ob reki Omo živijo, kot so živela pred stoletji, morda celo pred tisočletji. V s slamo kritih kočah, preživljajo pa se z nabiralništvom, ribolovom, gojijo koze in krave ter ob reki pridelujejo sorgum, nekakšno proso. Število posameznikovih krav določa njegov status, kdor jih ima največ, je po navadi poglavar. S kravami si lahko kupiš ženo in na neki način odplačaš vse svoje prestopke in dolgove, jedo pa raje koze, saj so krave predvsem naložba. Za krave in žene se spopadajo in med njimi vlada zakon krvne osvete.
Z namakanjem začetek konca
Ko bodo za jezom pričeli akumulirati vodo in namakati polja bombaža, se bo močno zmanjšal pretok reke, rodovitno blato se bo izsušilo, življenje bo ugašalo. Manjše etnične skupnosti bodo izumrle prej, večje le nekoliko pozneje. Celo ogromnemu jezeru Turkana Arne napoveduje žalostno usodo. Usodo izsušenega Aralskega jezera?
Čeprav so starodavna ljudstva ob reki Omo nepismena, se lahko od njih veliko naučimo. Njihovo izumrtje bo izguba za vse človeštvo, bližajoča se ekološka katastrofa pa bo uničila tudi rastlinstvo in živalstvo. Zaradi pohlepa kapitala!
V opomin in kot zgodovinsko pričevanje sta avtorja fotografij Arne Hodalič in Katja Bidovec pripravila fotografsko razstavo, ki sta jo poimenovala Izginjajoča ljudstva reke Omo. Trinajst barvnih portretov v nadnaravni velikosti prikazuje pripadnike ljudstev: Arbori, Dasaneči, Hamari, Kari, Mursijci in Njangatomi. Odprla se bo danes, ob 19. uri, v AS Galeriji na Dunajski 63 v Ljubljani.