MURSKA SOBOTA – Pred petimi leti je župnija Odranci obhajala stoletnico rojstva svojega prvega župnika Lojzeta Kozarja, uradno Alojzija, ki ji je služil več kot pol stoletja. Čeprav Krajevni leksikon Slovenije Odrance predstavlja kot največjo vas na Dolinskem, je župnija sorazmerno mlada. Iz njene zgodovine: »Leta 1944 so Odranci postali samostojna duhovnija, leta 1961 pa samostojna župnija. Ustanovno listino za samostojno duhovnijo je izdal sombatejski škof Aleksander Kovács, ki je določil tudi dajatve za vzdrževanje duhovnika in duhovniku Alojziju Šoštarecu podelil vse pravice, ki jih ima župnik. Prvega novembra 1945 je Šoštareca zamenjal duhovnik Lojze Kozar, ki je prišel v Odrance z naročilom, da čim prej postori vse potrebno za gradnjo nove cerkve. Aprila 1946 se je cerkveni odbor izmed treh predloženih skic arhitekta Janeza Valentinčiča za novo cerkev v Odrancih odločil za osmerokotno cerkev. Po številnih birokratskih zapletih in nesreči, ki se je pripetila ob gradnji kupole in je terjala osem življenj, je bila nova odranska cerkev izgrajena šele leta 1967. Dotlej se je bogoslužje opravljalo v zasilni leseni cerkvi.«
Postopek za dosego časti oltarja v slovenski Cerkvi poteka za naslednje kandidate: Danijela Halasa (1908–1945), mučenca, duhovnika v Veliki Polani; Magdaleno Gornik (1835–1896), mistikinjo; Jožeta Plečnika (1872–1957), arhitekta; Antona Strleta (1915–2003), duhovnika, teologa, spovednika in prevajalca; Antona Vovka (1900–1963), ljubljanskega nadškofa; Cvetano Priol (1922–1973), učiteljico glasbe, mistikinjo; Ignacija Knobleharja (1819–1858), misijonarja in raziskovalca; Janeza Frančiška Gnidovca (1973–1939), škofa; Andreja Majcna (1904–1999), duhovnika in misijonarja. Pri drugih krajevnih Cerkvah potekajo postopki za priznanje svetosti še za Friderika Ireneja Barago (1797–1868), Vendelina Vošnjaka (1861–1933), Alekso Benigarja (1893–1988), Antona Mahniča (1850–1920) in Jakoba Ukmarja (1878–1946). V Porabju doma »Župnija Odranci je izdala šesto knjigo Zbranih del Lojzeta Kozarja V Porabju doma,« je pred dnevi na Radiu Ognjišče poročala Marta Jerebič in dodala: »Lojze Kozar je z ljubeznijo spremljal težko življenje Slovencev v Porabju, se srečeval z njimi, predvsem z župnikom Janošem Küharjem, kolikor je to bilo v tistih težkih časih mogoče. Knjiga prinaša Kozarjeve literarne zapise o njegovem otroštvu, o času med drugo svetovno vojno, ko je bil prestavljen na dve madžarski župniji, o življenju za železno zaveso po drugi svetovni vojni in o daljnih časih turških vpadov in znamenite bitke pri Monoštru. Zadnje poglavje predstavi življenje porabskih Slovencev v zadnjih desetletjih minulega stoletja. Kozarjevim zapisom je dodana še študija Lojzeta Kozarja ml. z naslovom Vredni našega občudovanja.« Kot zanimivost povejmo, da je zdajšnji odranski župnik Lojze Kozar ml. nečak slavnega strica enakega imena, seveda je tudi ta rojen v obmejnem Martinju pod 404 metre visokim Srebrnim bregom. |
Prefektov odlok
Ob omenjenem stoletnem jubileju je iz odranske župnije izšla pobuda, da bi župnik Kozar »pred vesoljno Cerkvijo dosegel čast, ki mu pripada«, namreč svetniško. Prvi korak na tej poti, so sporočili iz Katoliške cerkve, je uspešno opravljen, Alojzija Kozarja lahko od letošnjega praznika Brezmadežne, 8. decembra, imenujejo Božji služabnik. Naslov, ki se podeli (pojasnjuje Lektorsko društvo Slovenije) pokojniku ali pokojnici pred beatifikacijo. Laično bi temu lahko rekli uradni vstop med svetniške kandidate, v preddverje hiše svetnikov. Ali in kdaj bo vanjo tudi resnično vstopil, pa bo odločil cerkveni postopek, ki je lahko kratek (kot pri Janezu Pavlu II.), še raje pa se zavleče tudi za več stoletij. Po dovoljenem uradnem začetku postopka postulator zbere dokazno gradivo, s katerim je mogoče dokazati in utemeljiti sledi svetosti v času kandidatovega življenja.
Na slovesnosti ob začetku škofijskega misijona, s katerim zaznamujejo desetletnico škofije Murska Sobota, in odprtju svetoletnih vrat usmiljenja je škof dr. Peter Štumpf v stolnici sv. Nikolaja prebral odlok, ki ga je podpisal prefekt kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato. V njem piše: »V Rimu, dne 24. novembra leta Gospodovega 2015. Prevzvišeni gospod, s pismom št. protokola 176/14, z dne 29. oktobra leta Gospodovega 2014, je Tvoja prevzvišenost od te naše Kongregacije za zadeve svetnikov prosila, če morda s strani Svetega sedeža kaj nasprotuje, da bi bil božji služabnik Alojzij Kozar, škofijski duhovnik, ki je leta 1999 umrl, ob svojem času prištet med blažene in svetnike. Ko smo zadevo dobro preučili, mi je čast, da Tvoji prevzvišenosti sporočim: s strani Svetega sedeža nič ne nasprotuje, se pravi, da se lahko proces beatifikacije in kanonizacije omenjenega božjega služabnika opravlja; treba pa se je držati dokumenta Predpisi, ki naj se jih držijo škofje pri poizvedbah v zadevi svetnikov.«
Novici so zbrani duhovniki in verniki navdušeno zaploskali. Ime monsinjorja Alojzija Kozarja bo odslej redno spremljal častni naziv Božji služabnik. Škofija Murska Sobota je tako ob Danijelu Halasu dobila še drugega Božjega služabnika.
Lepo je pel in pisal
Lojze Kozar se je rodil na martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, naslednji dan so ga krstili v župnijski cerkvi na Gornjem Seniku (v Porabju na Madžarskem).
Iz njegovega življenjepisa: »Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je bil pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa, ki je tik pred koncem vojne umrl mučeniške smrti. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci.«
Skupaj z verniki je nastopil težak križev pot: »Takratna oblast je hotela na vsak način zatreti novo župnijo, zato je zaprla župnika in cerkvene odbornike, gradbeni material za novo cerkev pa zaplenila. Sledile so še mnoge kazni in težke preizkušnje.«
Župnik Kozar je vztrajal, »da so si najprej postavili zasilno leseno, nato pa zidano cerkev, ki je bila zgrajena med letoma 1964 in 1967«.
Enega tedanjih najboljših slikarjev, duhovnika Staneta Kregarja, je Kozar naprosil, da je novo cerkev poslikal.
Ob svojem duhovniškem delu se je Lojze Kozar veliko udejstvoval predvsem na kulturnem polju: »Vodil je pevske zbore, spodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi. Širši javnosti je bil znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja. Sodeloval je pri sestavljanju veroučnih učbenikov in pesmaric, prevajal je pesmi Avgusta Pavla iz madžarščine in jih izdal v knjigi Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Iz nemščine je prevedel in deloma priredil knjigo Pisma staršem. Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo ter mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je odličje sv. Cirila in Metoda.«
Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan.
