Zbežala je od doma in postala filmska diva

DIVAČA – Ida Kravanja, tudi Ita Rina, pozneje Tamara Đorđević, je bila slovenska filmska igralka, ki se je rodila 7. julija 1907 v Divači. Bila je ena redkih slovenskih igralk, ki se jim je uspelo uveljaviti v tujini. Z umetniškim imenom Ita Rina je zaslovela v evropskem in svetovnem filmskem svetu. V rojstni Divači so ji uredili spominsko hišo z muzejsko predstavitvijo v Škrateljnovi domačiji, kjer je muzej slovenskih filmskih igralcev.

Zastrupila jo je knjiga

Oče Jožef Kravanja je bil iz Bovca, mati Marija, rojena Marka, pa iz Loga pod Mangartom. Idin oče je bil kot večina prebivalcev Divače, tedanjega pomembnega železniškega križišča, zaposlen na železnici. Ko je bila Ida stara eno leto, je dobila sestrico Danico. Ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 se je družina preselila v Ljubljano. Najprej so stanovali v Šiški, leta 1919 pa so se preselili v Rožno dolino. Za osmi rojstni dan je dobila od očeta v dar knjigo Otroško gledališče in ta jo je povsem prevzela, saj je odkrivala nov svet.

Ida je končala tretjo mestno ljudsko šolo in se leta 1919 vpisala na dekliški licej. Ni bila preveč dobra učenka, tretji razred je ponavljala, četrtega pa najbrž sploh ni naredila. Že v gimnaziji je redno obiskovala gledališke in filmske predstave. Sanjarila je o tem, da bi postala gledališka igralka ali plesalka. Po očetovi smrti leta 1926 so živeli bolj skromno. Mati je oddajala sobe študentom, Ida pa se je zaposlila v banki.

Konec oktobra leta 1926 je v Slovenskem narodu izšel razpis za lepotno tekmovanje, ki ga je prirejala ameriška distribucijska družba Fanamet. Zmagovalka naj bi dobila bogato nagrado in filmski angažma v Ameriki. Ker se je Ida razvila v pravo lepotico, so jo prijateljice prijavile in izbrana je bila med sedem najlepših kandidatk.

Najbolje je jokala

Čeprav na lepotnem tekmovanju ni zmagala, je to povzročilo usodni preobrat v njenem življenju. Eden od lastnikov kinematografa Balkan Palace v Zagrebu je njene fotografije posredoval filmskemu producentu Petru Ostermayrju v Berlin, od koder je prišla ponudba za poskusno snemanje, Idina mati pa jo je jezno zavrnila. Ida si je zelo želela uresničiti svoje dekliške sanje, zato se je odločila, da bo odšla od doma brez njenega privoljenja. Pobegnila je v filmsko meko Berlin. Povabili so jo na poskusno snemanje. Kako se je počutila v znamenitem filmskem studiu, lahko preberemo v knjigi Ita Rina – prva slovenska filmska zvezda. Med drugim je povedala: »Osvetlili so me z lučmi. Kamere so zagnali, povsod okoli mene so bili kabli in obkrožali so me popolni tujci, ki so si med seboj neprestano šepetali. Govorili so mi, naj kričim, naj se smejem in jokam. Mislim, da sem najbolj pristno delovala v prizorih, kjer sem jokala, saj je bilo za to dovolj, da sem se samo za trenutek spomnila, kako je doma in kako sem prevarala mamo.«

Leta 1927 je debitirala v filmu Kaj otroci prikrivajo staršem. Poleg tega je v tem letu sodelovala še v štirih filmih: Dva pod nebesnim sklonom, Vsakdo mora imeti malo prijateljico, Izgubil sem srce na Savi in Prebrisana Berlinčanka. Ob vstopu v filmski svet si je spremenila ime v Ita Rina. Njena kariera se je nato vzpenjala, vrhunec je doživela v filmu Erotikon iz leta 1929 pod taktirko režiserja Gustava Machatyja.

V Berlinu je doživela velik vzpon med filmske zvezde, kakršnega ni presegla še nobena slovenska filmska igralka, še več, celo v Evropi je malo takšnih zvezd. Vse do leta 1931 je Ita Rina igrala paleto različnih vlog, omenjenega leta pa je končala igralsko kariero in se odločila, da se bo poročila. Želela se je posvetiti družinskemu življenju.

Preskrbovalka družine

Nastopala je v čeških in nemških filmih in postala ena najbolj znanih igralk v 30. letih 20. stoletja. Pred drugo svetovno vojno je prevzela pravoslavno vero, 19. aprila 1931 pa se je v Beogradu poročila z inženirjem Miodragom Đorđevićem, ki je v tistem času študiral elektrotehniko v Berlinu. Njena nenadna odločitev za poroko je široko odmevala po Evropi. Opustila je filmsko kariero in se posvetila družini.

Idina hčerka Tijana Đorđević se je spominjala, da je mama rada zapravljala za pohištvo, preproge, porcelan in drugo. »Moža je imela zelo rada,« je povedala gospa Tijana, upokojena arhitektka. »V vojnih časih se je resnično izkazala. Postala je glavna preskrbovalka družine, prinašala je živila, nosila vreče moke kar okoli vratu, kupovala, barantala, se zadolževala in celo kaj pretihotapila prek meja, s čimer je zelo veliko tvegala. Sčasoma je prodala tudi ves svoj nakit in druge vredne stvari.«

Kmalu po zadnjem filmskem nastopu se je upokojila. Ker je vse življenje bolehala za astmo, se je odločila, da preživi svoje zadnje dni v črnogorskem primorju. Zadnja leta življenja je negovala moža, ki je bolehal za sklerozo. Na starost je samo še enkrat nastopala v epizodni vlogi v filmu Vojna Veljka Bulajića skupaj z Bato Živojinovićem in Antunom Vrdoljakom. Življenje je sklenila v Budvi med napadom astme ob potresu 10. maja 1979.