Zastarela municija
 vzela življenje in vid

LJUBLJANA – Nesreča, ki se je zgodila v petek, 11. aprila 1997, med bojnim streljanjem z razvpitimi izraelskimi havbicami kalibra 155 milimetrov, je imela močan odmev v javnosti. Posledice so bile grozljive: vojak Robert Papič je umrl, drugi član posadke topa Robert Kokelj je bil lažje ranjen, poveljnik oddelka, 26-letni podporočnik Safet Baltič pa je s hudimi telesnimi poškodbami preživel. Oslepel je in kljub zahtevnim operacijam, tudi v tujini, ne razloči drugega kot svetlobo in temo.

Izraelske havbice

Okoliščine nesreče so preiskovale različne komisije, nobena pa ni prepričljivo utemeljila vzrokov za predčasen vžig smodniškega polnjenja. Zdi se, da je bil namen preiskave dokazati, da je izraelska havbica tehnično brezhibno orožje, da s smodniškim polnjenjem ni bilo nič narobe. Sklep se je glasil: kriv je človeški faktor. Takratni obrambni minister Tit Turnšek je ponavljal za drugimi o krivdi človeškega faktorja, mesec dni zatem pa je akrobatsko pojasnil, da tega dejavnika ne prizna! Izjavil je celo, da z izraelskimi havbicami sploh ne bi smeli streljati zaradi nespoštovanja številnih predpisov. Zgodilo se je v obdobju, ko so se razvnele polemike o dvomljivih nakupih izraelskega orožja, vrhunec pa je bilo nedvomno priznanje, da so na Počku streljali s štirinajst let starim strelivom, čeprav sploh ne bi smeli kupovati starejšega od dveh let. Dejstvo je, da po štirinajstih letih lahko zapišemo, da na obrambnem ministrstvu nikoli niso razčistili vprašanja o spornih nakupih izraelskih havbic. Ostalo je pri tem, da se je nesreča zgodila zaradi spleta nesrečnih okoliščin.

Prevalili krivdo

Svojevrstno kalvarijo pa je preživel Safet Baltič. Čeprav je bil tudi sam iznakažen in je imel dobesedno razcefrano telo, poleg tega pa je tudi oslepel, se ni mogel znebiti občutka krivde. Toda psihično in telesno dotolčen je vendarle znova oživel. Po treh tednih umetnega uspavanja zaradi neznosnih bolečin se je začel dolgotrajen boj za njegovo vnovično vrnitev v življenje.

Zdravniki so mu tako rekoč po koščkih krpali ožgano telo in mu hkrati vlivali upanje, da bo nekoč morda stopil tudi iz teme. Sliši se neverjetno, toda krivdo za tragedijo na Počku so zvalili prav na podporočnika Baltiča. Poročilo o izsledkih preiskave je romalo na okrožno državno tožilstvo v Kopru, to je junija 1997 zahtevalo preiskavo zoper Baltiča zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, kar je povzročilo smrt človeka.

Ko je novembra 1997 prvič stopil pred zasliševalce, je preiskovalni sodnici in državni tožilki odgovoril, da se ne bo zagovarjal, dokler ne vidi. »Rad bi videl, ne samo slišal tistih, ki me obtožujejo uboja iz malomarnosti,« je takrat dejal Baltič. Postopek so brez besed prestavili za pol leta oziroma do tedaj, ko bo osumljenec sposoben za pogovor.

Zaradi vsega, kar je preživljal v mesecih med zdravljenjem, ga je skoraj bolj kot obtožbe o krivdi prizadel brezbrižen odnos ministrstva in vrha Generalštaba Slovenske vojske. Različne izjave najodgovornejših ljudi, predvsem načelnika generalštaba Albina Gutmana in ministra Tita Turnška, pa niso begale le osumljenca, temveč tudi strokovno in nestrokovno javnost.


VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Novo življenje