Arne Hodalič. Strastno nemiren, raziskovalen, svojemu poslanstvu (ne zgolj poklicu!) čisto do konca predan duh. Med najinim pogovorom samo na videz umirjen, v svoji notranjosti pa z vsako izrečeno, v besede ujeto mislijo, bolj razvnet sogovornik, ki z obrazno mimiko, pa z govorico telesa, pa z iskrivostjo oči in nravi pove vsaj toliko kot z besedami. Za katerimi neskončnoprocentno stoji. Neomajno stoji!
Na ta svet narojen kot drugi sin v družini, v kateri je bil oče zdravniška legenda. »Še danes srečam koga, ki je imel kakršen koli opravek z mojim očetom, in poslušam, kaj vse je oče postoril za preprostega človeka! Včasih ganljive zgodbe, takšne, resnično človeške, ki jih danes skoraj ni več!« pove Arne. »Oče me ni niti enkrat v življenju zlasal niti se me ni kako drugače kaznovalno lotil, mišljeno v smislu fizično-vzgojne kazni. Res ne. Ne mene ne 22 mesecev starejšega brata Jorga ne. Je bil pa nesporna avtoriteta. Mama Eva je pa znala tudi prahar v roke vzeti, in sva jih dobila po grbi, a vedno, to pa tudi moram izpostaviti, vedno je imela več kot utemeljen razlog za tako svoje ravnanje. Je imela izjemno visok prag tolerance, ampak kadar je bilo preveč, je bilo pa pač preveč!« še pojasni.
Hladen tuš za učitelja
»Osnovna šola Majde Vrhovnik mi v vsebinsko-pedagoškem smislu ni delala prav nikakršnih problemov, se pa še danes spomnim, da sem imel glede ocen iz vedenja, obnašanja, torej, vedno strahovite probleme, celo tako strahovite, da na valeto nisem smel, čeprav so mi vedenje, po tehtnem premisleku, z dvojko ocenili, ne s cvekom. Ne vem, kaj jih je tako preklemansko motilo. Miren sem bil in priden, je pa res, da avtoritet nisem prenašal. Ko so nas napotili ob ceste, da bi tovarišu Titu mahali z zastavicami, sem se ulegel na tla. Iz protesta, ker me je nekdo hotel prisiliti, da bi delal nekaj, kar meni ni bilo za početi. Pa je bil škandal tu,« izpove Arne.
»Sem pa že takrat obiskoval fotokrožek, tudi pri telovadbi je bilo zanimivo. Spomnim se učitelja Inga Megle, kako je bil nepopustljivo strog in kar zahteven. Sošolec si je zlomil roko pri uri telovadbe, v šolo so prihiteli starši, ki so svojega sina še malce nadrli, češ, kaj si pa delal. Si predstavljate, kaj bi bilo danes?! Z odvetnikom bi prišli, učitelja bi pa tožili! Hja, to so bili povsem drugi časi,« hiti razlagati Arne.
»Že v petem razredu osnovne šole sem se zagledal v Meto, s katero sva se potem, pozneje, tudi poročila. Postala sva fant in punca in tisto, nekako običajno družabno življenje naju ni ne vem kako privlačilo, saj sva bila zelo zadovoljna drug z drugim. Vse do tridesetega leta in še zdaj sva prijatelja, čeprav nisva več skupaj! Ona je hotela na šubičko, mene niso marali. Rekli so, da barab že ne bodo vpisovali. Hja, tista ocena iz vedenja me je kar pošteno tepla. Oče je poznal ravnateljico poljanske gimnazije, bila je njegova pacientka, no, ona me je pa sprejela. Pa tudi brat Jorg je bil že tam,« še pove.
»Bil sem dober, celo zelo perspektiven za atletiko. Imel sem izjemen odriv in sem padel v oči profesorju telovadbe Luki Drašlerju, ki je v meni videl neverjeten potencial za skok v višino. Ampak, saj veste, čim mene v nekaj siliš, se jaz preprosto uprem, in s skakanjem v višino ni bilo prav nič drugače. Profesor ni popuščal v svoji želji, da iz mene nekaj v višino skakajočega naredi, jaz pa tudi ne v svojem uporu. Vrhunec najinega neprenašanja je bil pa dogodek, v katerem sta sodelovala tudi sošolca Jan Zobec, zdajšnji sodnik ustavnega sodišča, in Peter Amalietti. Profesor je imel namreč svojo tuš kabino, učenci pa le nekaj tušev in moja malenkost, nabrita, kot je bila od nekdaj, je redno plezala čez zid, ki je profesorjev tuš ločeval od naših, in se potem tam lepo v elegantno-komfortnem miru stuširala. Profesorju je prišlo to na ušesa, pa se je povzpel še on na tisti predelni zid in preverjal, ali sem jaz pod njegovim tušem. No, naneslo je, da smo se z našo razredničarko, Verbič se je pisala, nekaj pogovarjali, in sem povedal tudi to, da me profesor opazuje, ko se tuširam. Seveda, takoj panika, češ, nedopustno ravnanje profesorja telovadbe, nič hudega slutečega in še manj kar koli krivega Drašlerja. Zobec je na vprašanje razredničarke Verbičeve, ali je res, da me profesor opazuje, odgovoril pritrdilno, potem nam je pa Amalietti, ki je sodeloval na konferencah – to je bilo tisto slovito samoupravljanje ali nekaj podobnega – povedal, da je Drašler zahteval zame ukor, a se je razredničarka Verbičeva razhudila in pred celim učiteljskim zborom očitala Drašlerju nedopustno opazovanje dijakov. Ubogi sveže poročeni Drašler se je, znova poudarim, prav nič zlonameren, komaj izgovoril, da vse skupaj niti slučajno ni tako, kot je bilo predstavljeno. No, na koncu se je vse skupaj vendarle pomirilo, brez kakšnih pretiranih posledic za kogar koli,« sklene svojo pripoved.
Profesor na ti
»Vpisal sem biologijo in jo tudi končal, a po diplomo še danes nisem šel, imam samo potrdilo, da sem diplomiral. Že med študijem me je obsedla fotografija. Ko sva z Japcem Jakopinom v Punatu ustanovila prvo čarter firmo, so naju ljudje tam prepričevali, da je to norost. Spomnim se nekega direktorja, Žic se je pisal, tam, v Punatu, ki nama je rekel, da to nikoli ne bo šlo, to, izposojanje jadrnic, ampak midva sva vztrajala in posel je perfektno stekel. Japec je pozneje začel sodelovati z Elanom, jaz sem pa začel kar precej fotkati za prospekte. Naročil je bilo vedno več, tako da sem za zasluženi denar nabavil novo fotografsko opremo. Fotografija je počasi zamenjala jadrnice in postala moje življenje, katerega profesionalni vrhunec ali pa vsaj eden izmed njih je vsekakor sodelovanje z revijo National Geographic,« poudari Arne.
»Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj profesor, šola ni bila moja strast, nikoli, čeprav je po drugi strani le res, da sem prebral in preštudiral malo morje strokovne literature o fotografiji. No, zdaj sem pa izredni profesor z deveto stopnjo izobrazbe,« doda. »S slušatelji smo na ti, človeški odnos. So pa potem, vsaj nekateri, kar malo presenečeni, ko jim na izpitih povem, da nekaj pač ni dobro in ne bo šlo skozi. Ja, marsikdo je zelo presenečen,« opredeli svoj odnos s študenti. »Je pa tudi res, da so nekateri nadtalentirani, in vsaj dvema sem zategadelj omogočil sodelovanje z znamenitim National Geographicom!« Spoštovani Arne, naj ti zdravje služi in naj tvoja življenjska iskrivost nikoli ne popusti. Da bomo lahko potem mi, ki nam te iskrivosti včasih zmanjka, uživali v tvojih stvaritvah, ukradenih, za vse večne čase, času samemu. Vse dobro, slavljenec današnji!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
