Volkovi obkolili mladinsko zdravilišče

RAKITNA – Na Rakitni postane posebno razburljivo, kar nevarno, ko jo prekrije noč in se ugasnejo še zadnje luči po hišah. Nič drugače ni bilo v noči na ponedeljek. Zverinski pokol se je takrat dogajal skoraj v središču Rakitne in pred vrati mladinskega zdravilišča.

Pod domačijo Jožeta Kržiča je jablana. Pod njo je bilo še vedno nekaj nepobranih jabolk. Ker pa jelenjad v tem letnem času razen na urejenih krmiščih ne najde več ustrezne hrane, se je kakšnih šest do deset jelenov in košut, kot sta ocenjevala lovca iz LD Rakitna, starešina Marjan Šivic in tajnik Janez Demšar, prišlo v miru past in do sitega najest. Navadno to počnejo med polnočjo in tretjo uro zjutraj.

Po dvajsetih letih

Četudi izjemno občutljiva jelenjad zavoha človeka že na kilometre daleč, tokrat ni zaznala, da se je nekdo pritihotapil od zadaj in jo poželjivo gledal iz temačne zasede. Pravzaprav se je neslišno oblizovalo krdelo najmanj treh volkov, kot sta iz stopinj v snegu razbrala lovca. Za volkove se glede na predhodno sledenje jasno ve, da so prispeli z Javornikov. Ko mladiči odrastejo, morajo ustanoviti svoje krdelo in oditi naprej. Krenili so na Menišijo, kjer se je formiral nov trop, zaradi česar, je pojasnil Demšar, »nimajo tam več srnjadi«! Podobno je nad Borovnico, kjer so izsledili trop. In zdaj so tu, na Rakitni. »Kjer jih nismo imeli vsaj dvajset let!« je pobrskal po spominu Šivic.

Volkovi so znani po tem, da iz potencialne tarče oddvojijo najslabotnejšega in ga napadejo. To se je zgodilo že čez nekaj trenutkov, ko so si v ponedeljkovi ledeno mrzli noči, ko se je jelenjad že spustila v nezadržen beg, izbrali približno 80 kilogramov težko in od tri do štiri leta staro košuto.

Obkolili so jo, potem zasadili svoje ostre zobe v njeno taco, da je klecnila, »navadno jo potem z obveznim ugrizom v vrat zadušijo«, je med ogledom prizorišča napada ugotavljal Šivic, »tokrat pa so jo, zanimivo, držali le za gobec«.

»Medtem so preostali z nje trgali kose mesa in jo pri živem telesu razmrcvarili, pri tem so se med sabo ravsali, tepli, renčali drug na drugega,« je starešino LD Rakitna dopolnil tajnik.
Prav mogoče, da so takole nažrti in od hrane omotični tedaj z daljave zrli v nas. »Volk zdaj počiva,« je skoraj šepetaje izrekel Demšar in pokazal proti sončnim legam Rotovca. »Zdaj prebavlja, saj bo šel ponoči spet na roparski pohod.«

Še isto noč ga bodo našli

»Čudno, da nisem nič slišal,« ni mogel verjeti Jože Kržič tudi zato, ker se je vse skupaj pravzaprav dogajalo pod njegovim oknom. »Šele navsezgodaj, ko sem odhajal v štalo, sem opazil, da je tudi okoli hiše vse krvavo.«
»Kaj, da je krvavo tudi pred vašo hišo?« ga je presenečeno vprašal Šivic. S Kržičem sta šla hitro pogledat. Ko je videl, se je lahko Marjan Šivic prijel za glavo, saj je bil tedaj že globoko v strnjenem naselju, med hišami, ob zdravilišču: »Janez, pridi pogledat, saj je šla krvava sled čisto do zdravilišča!«
»Ranjena žival se je očitno med hišami umikala in iskala varno zavetje, pomoč,« je poznavalsko odvrnil Demšar.
»Janez, tudi tu je krvavo!« je znova zaklical Marjan.

»Se spomniš pred leti,« ga je opomnil Janez, »ko so bili jeleni kar sredi dneva pri Gričarju, se spomniš, da je bilo takrat rečeno, da so volkovi ponoči tulili in da se je žival podnevi, kar je bilo res nenavadno, umaknila na varno?«

Tedaj se je Šivicu posvetilo: »Prepričan sem, da to ni bil isti jelen!«

»Misliš, da res ni bil isti?« je premišljeval Janez.
»Tako razmrcvarjena košuta zagotovo ni mogla takole daleč zbežati,« je sklenil starešina.
Lovca sta slednjič ugotovila, da tik ob zdravilišču ni bilo drugih volčjih stopinj. »Očitno so volkovi še drugo žival napadli,« sta se strinjala. Izkušeni starešina pa je tudi ranjenemu jelenu ali košuti prerokoval: »Glede na krvave sledi in izurjen plenilski značaj ga bodo volkovi še isti večer našli.«

Seveda pa mirnega spanca nima nihče več na vasi, sploh ne otroci v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna, od katerih se volkovi sprehajajo le 70 stran.