Slovenski pesnik, mučenec in blaženec Alojzij Grozde se je rodil 27. maja 1923 na Zgornjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem materi Mariji Grozde in očetu Francu Udovču kot nezakonski otrok. Mati je delala kot dninarica. Leta 1927 se je poročila s Francem Kovačem, vendar Lojze ni smel na poroko in ne na materin novi dom; moral je ostati pri sorodnikih, čeprav si je želel k materi.
Po materini poroki je zanj skrbela teta Ivanka. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je sama odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, bil je odličen dijak. Na gimnaziji se je uveljavil kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se še zaostrile, ko se je začela vojna. Za Lojzeta je napočil čas poklicne odločitve. Ni se vključeval v dnevno politiko, ampak je svojo pot iskal v molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.
Truplo so našli šolarji
Med počitnicami, pred zadnjim srednješolskim letom, se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja. Kljub svarilom se je odločil za obisk in zaprosil za dovolilnico. Iz Ljubljane se je odpravil konec leta 1942. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. V petek, 1. januarja 1943, je bil pri maši v cistercijanskem samostanu v Stični, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga poškodovana, zato je hotel iti do Mirne peš. Med potjo je prisedel na neki voz. Pri prvi hiši na Mirni ga je prijela partizanska straža. Pri njem so našli latinski misal, molitvenik Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o Fatimi. Zasliševanje so nadaljevali v bližnji gostilni.
Grozdeta so sumili, da je vojni obveščevalec in ovaduh, predvsem zaradi italijanske dovolilnice in verske literature. Po hitrem sojenju je bil usmrčen. Njegovo truplo so 23. februarja našli šolarji. Prepeljali so ga v sosednji Šentrupert, kjer je komisija naredila zapisnik. Truplo so potem pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče.
Ob 50. obletnici Grozdetove smrti je ljubljanska nadškofija začela postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Iz Rima je 27. marca 2010 prišla novica, da je papež potrdil dekret o mučeništvu, s čimer je dano dovoljenje za beatifikacijo, ki je bila 13. junija 2010 na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Grozde je bil po Antonu Martinu Slomšku kot drugi Slovenec uradno razglašen za blaženega. V papeževem imenu ga je razglasil državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Novomeška škofija je prvi Grozdetov god praznovala v znamenju prenosa njegovih relikvij s pokopališča v Šentrupertu v cerkev Matere Božje na Zaplazu, ki je sicer glavna romarska pot škofije.
Mučenki sta tudi slovenski redovnici blažena Marija Krizina Bojanc in blažena Marija Antonija Fabjan, redovnici Hčera Božje ljubezni, ki so ju decembra 1941 ubili četniki ob reki Drini pri Goraždu v Bosni in Hercegovini. Obe sta bili tedaj v samostanu na Palah, kamor so 11. decembra 1941 vdrli četniki, ga oplenili in odpeljali vseh pet sester, ki so bile zbrane ob slovenskem duhovniku Franu Ksaverju Mešku. Četniki so vse izgnali iz samostana, oropali stavbo in jo zažgali. V ledenem mrazu so jih pri temperaturi okrog minus 20 stopinj Celzija slabo obute in oblečene odgnali peš po zasneženih gorskih poteh proti 65 km oddaljenemu Goraždu. |
