Pred dnevi so v Dobrniču, vasici med Trebnjim in Žužemberkom, zaznamovali 73. obletnico ustanovitve Slovenske protifašistične ženske zveze, slavnostna govornica pa je bila tokrat dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, ugledna kemičarka in mednarodno najbolj priznana slovenska znanstvenica, tudi udeleženka narodnoosvobodilnega boja. Antifašistična fronta žensk Jugoslavije (AFŽ), njena predhodnica je bila ustanovljena že leto prej v Bosni, borkam za enakopravnost in volilno pravico žensk pa so tedaj in še mnogo let po vojni pravili afežejevke.
Prvi kongres slovenskih afežejevk je bil torej v Dobrniču 16. in 17. oktobra 1943. Kar 180 je bilo udeleženk, zbrale so se z vseh koncev domovine, če so le mogle, če na poti niso padle pod streli tujih in domačih sovragov. Geslo je bilo: Vse za partizane – do končne zmage! Za predsednico je bila izvoljena Angelca Ocepek, za sekretarko Mara Rupena, toda daleč najbolj znana slovenska afežejevka je bila – resda pozneje – Vida Tomšič. Po eni od razlag je za dan žensk, ki ga vsako leto praznujemo 8. marca in naj bi bil tudi praznik AFŽ, najbolj zaslužna prav Ljubljančanka Tomšičeva, diplomirana pravnica in po vojni prva afežejevka Jugoslavije. AFŽ je pod različnimi imeni živel skoraj do razpada Jugoslavije, njenega duha pa je včasih čutiti še danes. V Dobrniču se je pred 73 leti razpravljalo tudi o vlogi žensk pri odločitvi za splav, kar je danes spet aktualno.
Slavnostna govornica na letošnji proslavi, nedavno jih je dopolnila devetdeset, je objavila približno 200 strokovnih in znanstvenih člankov za domače in tuje strokovne revije ter več knjig, zlasti v tujih jezikih, ter dvajset učbenikov in monografij s področja kemije in kemijske informatike. Kot aktivna znanstvena publicistka je postala članica mednarodnih uredniških odborov strokovnih revij. Priimek Kornhauser je povzela po prvem možu, znanem slovenskem pediatru Pavlu Kornhauserju, priimek Frazer pa po drugem možu, oba sta že pod rušo. Skoraj četrt stoletja je po ločitvi od legendarnega slovenskega zdravnika Kornhauserja preživela v Oxfordu in imela sijajnega kolega – tudi kemika – v možu Malcolmu Frazerju. Bil je velika mednarodna osebnost, imel najvišje univerzitetne funkcije, sodeloval je tudi z britansko vlado in kraljevo družino. Šele po njegovi smrti, ko je pospravljala njegove dokumente, je ugotovila, da mu je kar petnajst univerz podelilo častni doktorat.
No, le malo pa je znano, da je bila slovenska znanstvenica, po rodu iz Škofje Loke, v 70. letih podpredsednica ene najbolj zanimivih in po mnenju mnogih najuspešnejše slovenske vlade vseh časov, tudi če štejemo poosamosvojitvene, tedaj se ji je reklo izvršni svet – Kavčičeve. Takrat je funkcijo sprejela po trimesečnem skoraj vsakodnevnem prigovarjanju Staneta Kavčiča. »Politične funkcije, vsaj neposredne, me v življenju nikdar niso zanimale. Toda Kavčič je bil izjemno karizmatična osebnost, zelo ustvarjalen in vizionar. Vsekakor netipičen politik in pravi izziv, te pa sem vedno imela rada. Tako sem pri 36 letih postala podpredsednica vlade,« se je spominjala nedavno v časopisnem intervjuju.
Slavka Becele Ranković prva ljubezen Staneta Kavčiča Stane Kavčič je bil tako v zasebnem življenju kot v politiki človek močnih, tudi dramatičnih odločitev. Od njih ni odstopal in je bil pripravljen nositi posledice. Svojih čustev ni skrival. Če bi se uresničila njegova ljubezen do slovenske partizanke, prvoborke Slavke Becele, Dolenjke, doma iz vasice Zagrad pri Otočcu, ki se je nato poročila z Aleksandrom Rankovićem, tedaj drugim možem Jugoslavije, bi lahko njegova življenjska pot tekla drugače, morda bi ostal v Beogradu in (ali) opravljal katere druge funkcije. Mimogrede: Slavka je po vojni v Beogradu postala profesorica in doktorica ekonomskih ved in 2008. tam umrla. Leta 2002 je napisala knjigo Življenje z Leko (prvega vodjo Ozne oz. Udbe, najbližjega Titovega sodelavca, so v družinskem in prijateljskem krogu klicali Leka), s podnaslovom Spomini slovenske partizanke, v kateri dokazuje, da je bil njen mož žrtev partijskih obračunov, ki jih je po nalogu ruskih obveščevalnih služb izvedla JLA oz. njena KOS. Posledica ločitve Staneta Kavčiča od Ranke je bila, da se je tudi ta odselila v Beograd (tja je pozneje odšel študirat tudi mlajši sin Gojko). V svojem Dnevniku čustveno opisuje srečanje z mlajšim sinom, potem ko mu je ta novembra 1974 prišel povedat, da je diplomiral: »Sinoči je prišel Gojko in povedal, da je diplomiral na pravu v Beogradu. Dostojno smo v družinskem krogu slavili ta veseli dogodek...« Gojko, sin petelina, ki je prezgodaj pel in bil zato odstranjen, je bil pozneje visoko rangiran zavarovalničar, tudi predsednik uprave Pozavarovalnice Triglav Re. Prav njega je Niko Kavčič (nič v sorodu s Stanetom, vendar njegov politični somišljenik in skupaj z njim odžagan), partizan, nekdanji skrivnostni udbovec Sultan ter ugledni bančnik, prepričal, da mu je tudi pred udbovci skrite očetove spomine po njegovi smrti izročil in so bili izdani v knjižni obliki. |
Čez okrogel teden pa bo minilo tudi natanko 44 let od tedaj, ko je partija izobčila Staneta Kavčiča. Odstop s položaja predsednika izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije je podpisal 30. oktobra 1972, na svoj 53. rojstni dan. Toda z njim vred so bili eliminirani še mnogi. »Ko je konservativna skupina začela dobivati politično prevlado, je sledila vrsta obračunov z uredniki časopisov, intelektualci, liberalno usmerjenimi politiki na nižjih ravneh, s pedagogi, ki so se zavzemali za idejno nevtralno šolo, z nekaterimi univerzitetnimi profesorji in drugimi, po Kavčičevih ocenah je šlo za približno tristo vodilnih kadrov,« piše v svoji knjigi o Kavčiču zgodovinar Božo Repe.
Rojen je bil torej 30. oktobra 1919 v porodnišnici v Ljubljani kot drugi nezakonski sin kmečke dekle Marije Kavčič in kovaškega pomočnika. Njegovi predniki so izhajali iz Rovt. Po treh letih se je mati poročila z delavcem Ivanom Žitkom in prevzela možev priimek ter se leto pozneje z družino preselila v staro bajto na Dol pri Borovnici. Stane Kavčič je v svojih spominih zapisal, da njegov prihod na svet ni bil zaželen, staršem da je rojstvo prineslo le zaskrbljenost in obup. A otrok, ki ga je cerkev razumela kot pankrta, se je z ekonomskega dna nekaj desetletij pozneje vzpostavil kot vodilni slovenski politik, z naskokom najbolj priljubljen med ljudstvom, kar pa mu pri odstranitvi ni prav nič pomagalo.
Po partizanih in kmalu po koncu vojne se je poročil s štiri leta mlajšo Črnogorko Ranko Božović, s katero je imel dva sinova, Staneta (1946) in Gojka (1950). Leta 1964, tri leta preden je postal predsednik slovenskega izvršnega sveta, pred tem je odbil biti šef zveznega v Beogradu, kar mu je Tito hudo zameril, se je ločil in se poročil z Angelco Kemperle. Tega mu vplivne tovarišice, tudi afežejevke ali pa žene vodilnih partijskih funkcionarjev, niso nikdar odpustile, a odločilni pri njegovi odstranitvi so bili možje, trdorokci in partijski konservativci: France Popit je bil glavni Kavčičev rabelj, toda komanda za eliminacijo je prišla iz Beograda od Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja.
