Tajkun mu ne plača,
 otroka sta pa lačna

KRŠKO – Nemile so zgodbe, ki jih piše sedanjost, in krut je sistem kapitalizma, v katerem smo se znašli. Še posebno v krizi, v kateri se dogajajo reči, ki si jih ljudje niso mogli zamisliti niti v najslabših scenarijih. Taka je zgodba 39-letnega Edvarda Kovača iz Brestanice pri Krškem, ki je bil do lani relativno uspešen samostojni podjetnik. Njegov poslovni propad pa se je – ironično – začel s poslovnim naročilom, ki ga je uspešno dokončal.

Edi je profesionalni potapljač, ki dela pod vodo. »Z dvigalom me spustijo v strugo reke, kjer je pod vodo treba kaj priviti ali privariti,« opiše osnovo svojega poklica. Če je v koprski luki spuščala ladja pod gladino in je bilo treba privariti plošče ali čistiti umazanijo v čistilni napravi, so ga poklicali na pomoč. Profesija je redka in zelo posebna, pri njej pa venomer grozi nevarnost, da se kaj utrga in je človek v nesreči prepuščen samemu sebi.

V malce mlajših letih je bil nekaj let po Evropi: »Tam povedo, kaj pričakujejo, z denarjem pa ni bilo težav.« Bil je v Španiji, Švici, Nemčiji, Belgiji, nato pa se je vrnil v domači kraj, si ustvaril družino, dobil dva otroka ... Tako rekoč idealen konec gastarbajterske kariere, ko človek pride v domač kraj, dela in si ustvari dom. A pred štirimi leti se je prvič zapletel v poslovno razmerje s Primorjem, ki je pozneje poskrbelo, da je njegov posel potonil v neporavnanih dolžniško-upniških razmerjih.

Vrnili neplačane račune

»Prvi projekt je bil pred štirimi leti na mostu v Krškem: delal sem pod vodo, normalno so mi plačali dogovorjeni znesek. Nato smo skupaj delali še nekaj manjših reči, lani pa smo sodelovali pri rekonstrukciji veza v Luki Koper. In tu so se začele težave,« obrazloži. Sklenil je pogodbo s Črnigojevim Primorjem in s podizvajalci, ki so se potapljali zanj: »Za prvi mesec je račun znašal okoli 34.000 evrov za šest ljudi. Poslal sem ga priporočeno po pošti, ker je šlo za velik znesek, čez mesec dni pa je sledil še drugi račun za okoli 6000 evrov. Povratnica je prišla nazaj, nobenega računa niso plačali,« potarna Edi. Tu so se začele težave.

»Njihov delovodja je bil prisoten na delovišču, na delo niso imeli nikakršnih pripomb, plačali pa niso,« je razočaran samostojni podjetnik, ki so mu nad glavo viseli dolgovi do podizvajalcev. Do ljudi, s katerimi se je poznal najprej zasebno, šele nato poslovno. »Začel sem klicati na Primorje; sprva so obljubljali, da bo denar, nato pa niso bili več dosegljivi. Poslal sem elektronsko pošto, klicaril, pa znova pošta in klici,« našteva neuspešne poskuse komunikacije z dolžniki. Naslednji hladen tuš je sledil, ko je po zapadlosti obeh računov vložil predlog za izvršbo.

»Na izvršbo so se pritožili z ugovorom, da terjatve ne poznajo,« je bil presunjen. Začeli so se pravni driblingi, v katerih je potegnil kratko: svoj dolg je poskušal zaščititi s predlogom za predhodno odredbo, a jo je novogoriško sodišče gladko zavrnilo. »In to z obrazložitvijo, da 38.000 evrov ni tako visok znesek. Na njihov sklep pa se je lahko pritožilo le Primorje, jaz pa ne,« je pojasnil kruto usodo, ki jo je doživel na sodniji. Med mletjem sodnih mlinov so minili meseci, Edijevi upniki so začeli izkoriščati svoje zakonske pravice za zavarovanje dolga in znašel se je v nezavidljivi situaciji: »Zaradi Primorja imam že nekaj mesecev blokirane vse račune; imam nova naročila, vendar nimam niti za gorivo in hrano. Sem oče dveh otrok, pa jima velikokrat niti jogurta ne morem kupiti,« je našteval.

Ponoči ne spi

Med tnalom in nakovalom dolžniško-upniških podjetniških razmerij se je znašel s praznim žepom: »Če bi se posel normalno dokončal, bi preživil firmo za nekaj mesecev; podizvajalcem sem zdaj dolžan 27 tisočakov. Ker sem imel s. p., od zavoda nisem dobil nič,« našteva posledice odločitve, da terjatve v Primorju ne poznajo. Nič ne pomaga, da ima nove naročilnice za svoje delo – ne more ga izpeljati. Izčrpal je pravne možnosti. Skrbi mu kratijo spanec in načenjajo njegovo psihično zdravje. Izkazalo se je, da njegovo delo še zdaleč ni tvegano le med potopom, ampak še bolj, ko čaka na plačilo računov.

Tisto, kar kot krivica bode v oči, je dejstvo, da je pri nas postalo nekaj povsem normalnega, da računi za opravljena dela niso poravnani. Da lahko en posel pokoplje podjetje, sodnija pa ne ugotovi kritičnih okoliščin. Da se v velikih podjetjih lahko brez posledic obnašajo, kot da ne poznajo terjatev, čeprav so nadzirali njeno nastajanje. Da posameznik lahko izgubi prijatelje, ki jih je pritegnil v legalen posel z velikim podjetjem. Predvsem pa, da samostojno podjetništvo ni nobena Indija Koromandija, ampak kruh s trdimi skorjami, ki se ga človek ne more najesti in otrokom ne more kupiti jogurta. Edi pa, žal, ni edina žrtev gradbeniških peripetij pri nas, ampak samo ena od žalostnih zgodb, ki ima ime in priimek ...