LJUBLJANA – Mesta z blokovskimi naselji, ki omogočajo bivanje številnih ljudi na relativno majhnih površinah, so v tem tisočletju postala dom več kot polovici zemljank in zemljanov. Majhnost posesti in bližina institucij se zdi marsikomu, še posebno v zrelih življenjskih letih, precej priročna zadeva, saj je bližje denimo zdravniška ali druga pomoč. Je pa res, da ni reči, ki bi bila zgolj dobra ali slaba – in isto velja za življenje v mestih, kjer lahko tegobe prekrijejo dobre plati.
Nekako tako gre pot Marije Berce, ki po karieri bančne uslužbenke uživa v pokoju. Užitka je sicer zadnja tri leta malo manj, ko se je po slabih treh desetletjih bivanja v ljubljanski četrti Bežigrad preselila na Vič v podnajemniško stanovanje na Tbilisijski, kjer živi s 27-letnim sinom. Pokojnina ni velika, od 600 evrov jih gre več kot tri četrt za stanovanje in stroške, a v tretjem nadstropju nizkega bloka se tri leta sooča s težavo, ki je še bolj znana lastnikom stanovanj, ki v bloku bivajo od postavitve pred 45 leti: »Skoraj vsi stanovalci so lastniki stanovanj, ampak jaz sem se izpostavila. Mene ta situacija s podnajemništvom moti, saj moraš plačevati vse stroške, sosed pa ti ruši to zadevo …«
Odprta okna kljub mrazu
Težava Bercetove – in po dokumentih sodeč tudi drugih stanovalcev Tbilisijske 52 – je družina v pritličnem stanovanju številka tri. V njem živijo starejša gospa ter njena polnoletna hči in sin. Ter dva psa: »Ne motijo me ne psi ne mačke. Tudi jaz sem imela tri pse, od labradorca do shitzuja,« pojasnjuje Bercetova in nadaljuje: »Živali imajo lahko močan vonj, če se z njimi ne ukvarjaš in jih ne urediš.« In da ga imajo, zaznava tudi novinar in fotograf; ko vstopiva skozi vrata bloka, je vonj izrazito močan.
Bercetova nima težav z ljudmi, družino Kocjančič, ki biva v stanovanju številka tri: »Jaz osebno jim pomagam: vem, da nimajo denarja, da je gospa vdova in sladkorna bolnica, oba otroka sta brez zaposlitve.« Za božič, pravi Bercetova, je vdovi dala nekaj grozdja, »nimam nič proti njim – imam pa proti njihovim psom in ker ne vzdržujejo čistoče teh psov«. Vonjave motijo stanovalce tako, da so okna odprta prepogosto, ker pa so na hodnikih radiatorji, gre ogrevanje dobesedno skozi okno; pa tudi v stanovanju Bercetovo zebe, »oprostite, mene boli vsak evro, ki ga dam za ogrevanje, moti me in boli, ker bi lahko tisti denar porabila malo drugače. Letos, ko je tako mraz, se mi stanovanje bolj hladi na račun teh dveh psov, to je moja togota.« In prav na dan našega snidenja so bile temperature zjutraj okoli minus osem stopinj, kar je – tako Marija – dobro čutila v svojem stanovanju.
Zapisniki oziroma anketa med stanovalci Tbilisijske 52 v resnici pričajo, da je težava prisotna že kako desetletje – od tedaj namreč izhaja povzetek anket med lastniki stanovanj (z letnico 2007), ki pravijo: »Smrad je eksplicitno naveden kot kritični dejavnik v sedmih izmed devet anket. Nekatere ankete kot izvor smradu navajajo stanovanje številka tri.« Ter še: »Problem stanovanja številk tri ni samo smrad, pač pa se stanovalci pritožujejo tudi zaradi hrupa, kričanja, laježev in zanemarjenosti zunanjega izgleda stanovanja.« A Bercetova pravi, da so še lani po bloku visela opozorila, naj stanovalci pazijo, »ukrepa pa nobeden, nihče nič ne naredi«.
Izselitvena tožba
Sklep zapisnika anket iz leta 2007 se glasi: »Rešitev je nujna!« A ne sklep ne klicaj na koncu kratke misli nista pospešila zadev. Do junija lani, ko je upravnik bloka SPL iz Ljubljane prebivalcem bloka razposlal »listinsko izjasnjevanje pred vložitvijo izključitvene tožbe zoper etažnega lastnika na podlagi grobih kršitev temeljnih pravil sosedskega sožitja«. Na dodatna vprašanja nam je Aleksandra Lovrić iz SPL odgovorila, da so s problematiko dodobra seznanjeni pa tudi aktivno vključeni v njeno reševanje: »Da gre za neprimerno rabo stanovanja, smo opozorili tako lastnika kot najemnika ter zahtevali ukrepanje od pristojnih organov.«
širila smrad in nesnaga po stavbi ter okolici.
Zaradi nevzdržnega stanja in ogrožanja zdravja ter normalnega sobivanja stanovalcev v bloku, pojasnjuje Lovrićeva, »smo večkrat naročali tudi izvedbo dezinsekcije tako stanovanja kot skupnih prostorov. Lastniki so sprejeli sklep, da se sproži postopek izselitvene tožbe kot skrajni ukrep.« In čeprav lahko sodne bitke trajajo dolgo, Lovrićeva izrecno navaja: »Tudi v prihodnje bomo lastnikom zagotavljali vso potrebno podporo.«
Dve prijavi
Zdravstvena inšpektorica Barbara Kocjan je potrdila prejem dveh prijav: »Zoper stanovanje Kocjančič, Tbilisijska 52, sta se prijavi nanašali na navedbo, da se v stanovanju nahaja več psov, zaradi katerih naj bi se širila smrad in nesnaga po stavbi ter okolici.« V postopku inšpekcijskega nadzora in na podlagi ugotovitev uradnega veterinarja je bilo ugotovljeno, navaja Kocjanova, »da po zakonu o nalezljivih boleznih opisano stanje iz prijave ne predstavlja tveganja za javno zdravje zaradi izbruha in širjenja nalezljivih bolezni. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije zato nima zakonske podlage za ukrepanje.«
Seveda smo hoteli govoriti tudi z družino iz stanovanja številka tri, zato smo pred blokom pozvonili na zvonec Kocjančič. Ko smo stopili pred stanovanje, je ob odprtju vrat izstopil vonj pa tudi Edvard Kocjančič. Ko mu povemo, da smo prišli zaradi pasjega smradu, se začudi. Pravi, da izjave ne bo dal, edino eno misel je delil z nami: »Predvidevam, da nekomu diši to stanovanje; smrdi pa mu, da smo mi noter.« To rekoč se zaprejo vrata in na hodniku ostane le pasji vonj.
Bercetova je sicer zadovoljna z bivanjem, »lani so nam naredili novo fasado«. A to zanjo in preostale stanovalce po drugi strani pomeni, da zadeva še bolj tesni in da se vonj še bolj zažira v zidove in življenja ljudi.
