Ni nobenega dvoma, da se Borut Pahor najbolje počuti med predvolilnimi kampanjami, saj se takrat lahko ves čas sonči v soju žarometov. Tudi za njegov najnovejši projekt Slovenija 2030 lahko rečemo, da močno diši po mošusu političnega marketinga. Pahor se je, skratka, odločil, da bo z enaintrideseterico, ki jo je povabil k sodelovanju, občasno premleval o dolgoročni viziji razvoja naše državice. Za začetek je z njimi poljudno analiziral vzroke finančne, gospodarske oziroma družbene krize ter ugotovil, da kriza menda ni ciklične, ampak strukturne narave. Neverjetno. Vse Pahorjeve modrece bi žal lahko razdelili v štiri kategorije: v prvi so tisti, ki se, če jih neki pomemben politik povabi za mizo, na mah začnejo topiti od blaženosti, v drugi so takšni, ki – tako kaže – upajo, da je tudi bližnji stik s Pahorjem lahko odskočna deska za nove poslovne priložnosti, v tretji so lažni neodvisni misleci, ki se bodo na naslednjih parlamentarnih volitvah skoraj gotovo poskušali zriniti v poslansko klop ali v kakšno sinekuro naslednje vlade, v četrti pa so nekateri, ki se tega morda niti ne zavedajo, vendar so pri Sloveniji 2030 v vlogi figovih listov, zato, da ji zagotovijo vsaj malo verodostojnosti.
Naša država v tem hipu še najmanj potrebuje »jasnovidna« ugibanja Pahorjevih modrecev o tem, kakšna bi bila lahko Slovenija leta 2030, od katerega nas ločuje, točno, »samo« 17 let. To, da se je Pahor o Sloveniji 2030 pripravljen (do leta 2030?) pogovarjati tudi s predstavniki Študentske organizacije Slovenije in spolitiziranih slovenskih sindikatov, ne bo nikomur koristilo. Res je, že pokojni dr. Janez Drnovšek je organiziral pogovore pri predsedniku republike o prihodnosti Slovenije – opravil jih je deset, udeležence pa je vsakič izbral glede na posebnosti teme, ki so jo potem obravnavali – vendar takrat še nihče ni slutil, da se bomo čez deset let soočili s tako hudo krizo. Ne, danes zagotovo ne potrebujemo slabega plagiata Drnovškovih pogovorov. Zakaj Pahor ne ponudi Slovenije 2014? Vprašanje je, ali je samoumevno, da se naš predsednik, ker ni pogledal na koledar, vede, kot da smo še vedno leta 2003, ne pa leta 2013.
