Večino delovnega časa prebijem zunaj, na terenu. Smukam se iz kraja v kraj, bil sem že v takih slovenskih koncih, ki jih še stricu Googlu ni uspelo posneti. Rad pošteno potresem dlan klenega rovtarja, ki v levici stiska še toplo motorno žago. S posebno obzirnostjo se dotaknem ročice mladenke, ki ji stopala namesto lakastih salonarjev z vrtoglavimi petkami objema čisto navaden gumijast škorenj. Če je malček od gnoja iz hleva, nič zato. Prvinsko pošteno, iz srca nalijejo šilce žganice in kakšnega kosa sira, salame pa domačega hlebca ne pozabijo pridodati. Vse domače. Se včasih zgodi, da se položaj na terenu zakomplicira. Sploh če se akterji prepirajo okoli narobe postavljenega mejnega kamna ali pa če se jim pes strga z verige in skoči na sosedovo kuzlico. Takrat grem po malico v trgovino.
Razvajen zaradi domačnosti sem si zadnjič kanil v supermarketu postreči z domačo salamo. Tako je z velikimi rdečimi črkami pisalo na njej. Trgovka je dejala, da mesnina v ponudbi nima zveze s tistim, kar piše na njej. Torej, da je domačega izvora. Poslala me je po par ovinkih do svoje vasice, do njihovega mesarja. Ko sem odprl vhodna vrata, me je v majhnem prostoru objel lepo zaokrožen vonj po mesnih dobrotah. Simpatična podoba v beli delovni halji se je prikazala okoli vogala. Ravno je ustvarjal neko vrsto salame, ki ima v notranjosti po celi dolžini povlečeno slanino in je menda, kot je razlagal, precej zoprno delo.
Če se zafrkneš pri porinjenem noter, bo bolj za en k... salama prišla izpod dimnika. Tega noče. Prav tako se ne spodobi, da zašuštra, tak izraz za nekaj narobe narejenega uporabljajo v tistih koncih, celo za najbolj osnovno klobaso. Vsako njegovo prase, ki ga dimljeno položi na oltar človeške kulinarike, za časa tuzemskega življenja cvili po slovensko. Pokojni ata je bil mesar in ga je učil. Še ko je bil smrkavega nosa, mu je pomagal špiliti od krvavic do pečenic, in tudi slanino je pripravljal. Tako se ne spodobi, da bi sam ponujal kaj slabšega. Ker se v vasi in zaselkih okoli še spomnijo očetovih domačih dobrot. Po pregledu pazljivo posušenega arzenala domačih mesnin sem posadil v nahrbtnik kar več artiklov. Mesar je stisnil eno klobaso poleg. Ker dobra vaga v nebesa pomaga. Na njegovih mesnih umetninah ni pisalo s kakšnimi posebno velikimi črkami, da je domače. Ker če je res domače, se to začuti, še preden se okusi.
