Prostovoljci hodijo delat od vasi do vasi

SMOKVICA – Vprašanje, po katerem sadežu so poimenovali Smokvico, je enakovredno tistemu, katera reka teče pod savskim mostom. Pred tisoč leti prvič v pisnem viru omenjena vas v istrskem zaledju koprske občine, ki sliši tudi na sinonimno ime Figarola, je po drugi svetovni vojni štela nekaj več kot dvesto prebivalcev. Zdaj jih še komaj trideset. Eden izmed njih, Damjan Babič, nostalgično pripomni: »35 je bilo samo šolskih otrok!«

Damjanova mama, ki je pri odprtem kuhinjskem oknu ujela pogovor, se je še sama oglasila: »Nekoč se je okoli vasi paslo ogromno živine. Te ni več, zdaj nas napadajo divje svinje, še ves radič po vrtovih pojejo! Pa žensk tudi ni več v Smokvici. Ja, kar zapišite, kaj smo dočakali – da imamo svinje namesto žensk!« In smo se temu malce robatemu istrskemu humorju veselo hahljali.

Povejte, pa pridemo!

Med skrbno vzdrževanimi hišami je še več ruševin, katerih nekdanji lastniki so se porazgubili po svetu.

Obnovljena in najbolj slavna med domačijami je kamnita, v 16. stoletju zgrajena Bržanova. Smokavci s poudarkom povedo, da spada med sto najlepših slovenskih domačij. Kot središče vaškega družabnega življenja pravkar gosti 25 prostovoljcev, 19 med njimi je francosko govorečih skavtov iz Belgije.

Korenine prostovoljstva v slovenski Istri – kako vznemirljivo eksotično – segajo v Indijo Koromandijo, smo dojeli iz pogovora z Janezom Matosom, ki je skupaj z ženo Petro alfa in omega projekta Trajnostni park Istra: »S Petro sva geografa. Kot študenta sva precej potovala, že po študiju pa leta 2008 kot prostovoljca pri projektu Sadhana Forest sadila drevesa blizu Pondicherryja v jugovzhodni Indiji. Izkušnja naju je tako prevzela, da sva sklenila, da bi slovenske študente usmerjala na podobno dobre projekte. Tako sva ustanovila Ekologe brez meja in izpeljala akcijo Očistimo Slovenijo ter še nekaj drugih. Ko sva pred štirimi leti dobila Jana, sva društvo Ekologi brez meja prepustila drugim. Želela sva na podeželje, iskala sva kraje z ostarelim prebivalstvom in brez delovnih mest, ki pa imajo dober potencial, kjer bi s prostovoljnim delom izboljšali lokalno okolje. V Sloveniji je takih krajev precej, midva sva pristala v Istri. Domačini že sami vedo, kaj gre obnoviti in postoriti, nimajo pa ne denarja ne dovolj rok, da bi uresničili. Prostovoljci pridemo, da pomagamo oživeti potenciale teh krajev.«

Sprva nastanjeni v Hrvojih pri Topolovcu, lani in letos pa v Smokvici, hodijo delat od vasi do vasi: »Lani je več kot 150 prostovoljcev z vsega sveta v več izmenah opravilo več kot 18.000 delovnih ur. Obnavljali smo stare istrske hiše, stoletne suhozide, terase, pokopališča, spomenike in nasploh urejali okolico, zbirali in nabirali hrano za potrebne pomoči, čistili divja odlagališča in obalo, zaraščena sadna drevesa in poti ter domačije, opravili več del v vasi Gabrovica, pomagali pri setvi in žetvi, sodelovali pri krajevnih prireditvah, zavetišču za živali, z Rdečim križem pri obnovi stavb na Debelem rtiču, s centrom Sonček v Elerjih, pripravljali ozaveščevalne delavnice in izmenjave igrač za otroke. Toliko tega, da bi skoraj lažje našteli, česa nismo delali.«

Janez pove: »Za večinoma mlade prostovoljce smo zanimivi, ker jim ponujamo red in smiselno delo – česar danes manjka, tu pa imaš tega veliko. Naša posebnost je, da podpiramo tisto, kar domačini želijo. Vedno se z vaščani najprej pogovorimo na sestanku, kaj bi bilo treba postoriti. Mi sami nič ne naredimo, ampak le, kar nam povejo, da nas potrebujejo. Tako se tkejo tudi vzajemni stiki. Izkušnja navdihuje nadaljnje delovanje, tako je prostovoljec iz Kanade v svojem mestu že ustanovil podobno prostovoljsko skupino. Veliko jih gre od nas še na druge projekte. Vsaj za nekaj tednov greva tudi midva s Petro na druge projekte.«

Janez še prida: »Fajn je, če imamo s prostovoljci kakega Slovenca, ki zna angleško. Polnoletnost udeleženca, če imajo soglasje staršev, ni nujna. Najstarejši je pa bil 70-letni Jože iz Ljubljane. Doslej so prišli iz 46 držav, večinoma evropskih. Prav v tej rundi imamo dva Kanadčana.«

Še v maškare skupaj

»Pred leti, ko je cesta za Movraž peljala še skozi vas, smo morali na vsakem koraku paziti, da nas ne povozijo,« se spomni Damjan Babič in nadaljuje: »Odkar pa obvoznica pelje mimo, imamo blažen mir. Bi morali en mesec živeti z nami, da bi videli, kako prijetno je tu.«

Prostovoljce so takoj sprejeli in jih posvojili: »Delajo vse, so pridni in vsa jim čast! Spremljali so nas tudi v Črni Kal, ko smo šli gor pomagat po neurju.«
Smokvica je slovela po prireditvi Šagra kur enbot, množično obiskani vaški veselici: »Zaradi vremena in drugih težav smo jo pred leti opustili, a so nam prostovoljci prinesli nov zagon, tako da bo naslednje leto spet s stojnicami, baklami in domačo muziko.«

Smokavce združuje tudi dejavno društvo Figarola: »Na Bržanovi domačiji, ki jo ima vaška skupnost najeto od občine, pogostimo občasne agencijske obiskovalce. Še na učno gobarsko pot jih povabimo in postrežemo s figami iz našega nasada.«

Presenetljiva zanimivost: »Pri prostovoljcih učimo bolj vegetarijanske hrane.«

Damjanov nečak Erik Babič dodaja: »Prostovoljci so nas nasploh obogatili. Pomagajo povsod, tako pri pospravljanju, okopavanju njiv, še marmelade smo kuhali skupaj pa paradižnikovo mezgo. Nekaterih čiščenj se sami nikoli ne bi lotili, skupaj je bilo veliko lažje. Vsakomur pomagajo, če jih le rabi. Ne vem, da bi kdaj koga odklonili. Zelo so nam razširili tudi pogled na trajnostni razvoj, ekološko naravnanost. Omehčali so nam naš istrski karakter, ki je tradicionalno precej zadržan do tujcev. Zdaj smo z ljudmi z vsega sveta v zglednem sožitju. Še v maškare smo šli skupaj!«

Skupaj s prostovoljci so premierno pripravili velik dogodek: »Mladost v Smokvici smo poimenovali večer elektronske glasbe z znanimi didžeji, ki bo danes, v petek, 4. avgusta. Zelo se ga veselimo.«