LJUBLJANA – Prihaja dolgo vroče poletje, »z njim vred pa krdelo prevarantov,« odločno opozarja 36-letni Safet Bajrić, uslužbenec ljubljanskega zavoda za zaposlovanje.
Ljubljančan ima tri leta starejšega brata, ki z ženo in dvema majhnima otrokoma živi in dela v avstrijskem Innsbrucku. Ker pa so slednjemu termin poletnega dopusta potrdili šele pred kratkim, se je znašel v precejšnji zagati. Zaradi polno zasedenih oziroma rezerviranih kapacitet skoraj ni našel cenovno in časovno primerne nastanitve ob hrvaški obali. Po spletu je preiskal morje možnosti in šele na Bolhi našel – zanimivo ponudbo. Pisalo je: »Oddamo družinski apartma v Malinski na Krku.« Pod ponudbo se je podpisal neki Miro Majcen.
Atraktivna ponudba
Ko je konec maja zagledal ta oglas, je nemudoma poklical mlajšega brata v Slovenijo ter mu živahno razodel: »Brat moj, na Krk gremo! Z nekim starejšim gospodom sem se že vse dogovoril, prosil bi te le, da v mojem imenu založiš aro dvesto (200) evrov.« Pohvalil se je še, da je dobil točno tisti termin, ki si ga je želel, od 24. julija do 3. avgusta, še več, da bodo z družino letovali v urejenem dvosobnem apartmaju povsem blizu morja in plaže, trgovine, središča, in to za pičlih 60 evrov na dan. Safet je za hip sicer privzdignil obrv ter pomislil, le kako mu je uspelo dobiti tako atraktivno in ugodno lokacijo, pa še tako pozno, a vseeno bratsko izrekel: »Ni problema, takoj ga pokličem in uredim!«
Mira Majcna, pa ne tistega znanega slovenskega fotografa, je potem premierno poklical 28. maja. A je bila številka nedosegljiva. Pravzaprav je bila nedosegljiva kar 48 ur?! Po telefonu mu je poslal še sporočilce (31. maja ob 9.05): »Pozdravljeni. Kličem vas v zvezi z rezervacijo morja v Malinski in plačila avansa.«
Do vratu zaposleni Majcen ga je poklical še tisto popoldne. »Veste, tukaj v Šiški imamo več podjetij in smo hudo zasedeni, zato se opravičujem, ker se nisem oglašal,« se je opravičeval Miro.
»Pa saj lahko pridem do vas v Šiško,« se je prijazno ponudil Safet.
»Ah, ne nalagajte si dodatnih sitnosti, bom že jaz prišel do vas,« se je v bistvu izmotaval (in reševal) ta namišljeni podjetnik.
Slednjič sta se le dogovorila, da se bosta dobila že naslednji dan, 1. junija, in to pred Safetovo službo.
Nedosegljiv Seveda je tudi nas zanimalo, kaj na Bajrićeve obsodbe poreče tako imenovani Miro Majcen, agent z apartmaji ob hrvaški obali. Ali se je, kot nam je opisoval tudi naš sogovornik, po razkritju zares tako splašil in preprosto izginil? Na telefonsko številko 051- 736-703 smo ga večkrat zapovrstjo poklicali. »Številka trenutno ni dosegljiva, prosim pokličite kasneje!« je ves čas odzvanjalo. Pa še to: na Bolhi, denimo, smo zasledili še več podobnih oglasov. Tudi za to je primerno svarilo: ne prenaglite se pri iskanju obmorskih apartmajev, zahtevajte osebne dokumente, jih poslikajte in bodite previdni! |
Brez dokumentov
Točen je bil kot urica. Toda iz taksija ni izstopil starejši, temveč mlajši, kakšnih trideset let star moški, visoke in sloke postave, urejenega in zdravega videza. Z aktovko v rokah.
Pozdravni stisk rok je bil čvrst: mladenič je deloval skrajno resno. Že v naslednjem hipu je iz aktovke potegnil najemno pogodbo. Ob prebiranju je Safetu še enkrat zatrdil, da se je z njegovim bratom že vse dogovoril, zato naj ga nikar ne skrbi kot tudi ne, kdaj mu bo izročil še tistih preostalih 400 evrov. »Oh, bo že,« je pomirjujoče izrekel in dodal, da ga bodo »ključi že tam čakali, tudi čistiti ni nič treba, saj to opravijo snažilke!« Kaj pa lokacija? »Kje pa, prav nobene gneče, plaže so odlične.« Po vsem slišanem bi šel človek tja v bistvu že jutri in ne šele konec julija, kajne? Safet je v tistem potegnil oba stotaka in ju hotel že izročiti Majcnu, pa ga je nekaj zasrbelo, zato je vprašal: »Bi lahko videl še vaš osebni dokument?« Kar je Majcna dodobra zmedlo. Na lepem se je prelevil v nesamozavestno osebo, ki se je začela vidno prestopati, celo rdeti. »Gospod, česa takšnega mi pa še noben ni rekel!«
»No, ja, v teh časih je pač težko zaupati.«
»Vaša skrb je odveč, povedal sem vam že, kdo sem, zato res ne razumem, zakaj bi komplicirala?«
»Čakajte malo, prav nič ne kompliciram, tudi preostalih 400 evrov vam zlahka izročim takoj, le vaše podatke bi rad videl in preveril verodostojnost teh iz pogodbe, je kaj narobe?«
Miro Majcen je začel po žepih nekaj navidezno iskati: »Ups, nimam jih pri sebi.« In mahoma obljubil, da bo že do večera po elektronski pošti poslal kopijo osebnega dokumenta, po denar pa da bo prišel – že jutri.
temveč – Bolmarčića.
Opozorilo bralcem
Majcnu se je vidno mudilo. Razšla sta se brez rokovanja. S taksijem, ki ga je čakal, je izginil kot kafra. Vse odtlej je nedosegljiv in denar (ara) ga ne zanima več. Kopije osebne izkaznice seveda še ni poslal. Če bi jo, bi se izdal.
Safet je po spletu že kmalu zatem namreč izbrskal, da je bil Majcnov stalni naslov v Grosuplju napačen, tam je namreč neka poslovna stavba, kjer so NLB in še mnogo drugih podjetij, pa tudi tista ulica v Malinski je bila zapisana narobe, saj ni Ulica Lina Bulmarčiča, temveč – Bolmaričića. »Da me je prišel takole nategnit?!« si skoraj ne more odpustiti. In še: »Le koliko jih je moral na ta način že prevarati?!«
Seveda ni mogel niti mimo brata, ki bi v času svojega dopusta prišel takole v Malinsko, tam pa bi ga samo debelo gledali. »Ne, nočem si predstavljati, ko bi z dvema majhnima otrokoma na dan dopusta prišel do obljubljenega apartmaja, ki po vsej verjetnosti niti ne obstaja, ne, tako daleč od doma in z grmado nepričakovanih sitnosti bi bil to gotovo uničen dopust!«
Medtem je govoril tudi že s policistom, ki pa mu je obrazložil, da poizkus prevare še ni kaznivo dejanje. Prevaran bi šele bil, če bi mu denar tudi izročil. Šele takrat bi lahko vložil tožbo zoper neznano osebo.
Hvalevredni Safet Bajrić je želel z izpovedjo opozoriti, da ob mrzličnem iskanju apartmajskih storitev ne nasedajte takšnim in drugačnim prevarantom ter že na prvi pogled nezanesljivim oglasom.
