LJUBLJANA – Tisto noč, noč pred včerajšnjo, je padlo toliko dežja, kot ga pade v celem oktobru. Vode so v ihti drle tudi proti Ljubljanici in se iz prenapolnjenih strug lahkomiselno razlivale po poplavnih ravnicah. Tudi ob umetno speljanem potoku, imenovanem Čurnovec, ni bilo nič drugače. Pri vstopu v Mestni park Rakova jelša je bilo na obpotočnem kolovozu, ki ga tamkajšnji vrtičkarji imenujejo kar Jankovićeva staza, vode do kolen. In prav tam, pred mostičkom, se je v sredo zgodila tragedija. Čeprav 44-letnega utopljenca do zaključka redakcije še niso našli, je že jasno, vzel ga je Čurnovec!
Tam je tudi Dževadovo počivališče, nekakšna lopa, na kateri sta ponosno plapolali tako slovenska kot tudi bošnjaška zastava. Pes je glasno lajal in kadilo se je iz dimnika. Prav Dževad je bil tisti, ki je utopljenca zadnji videl, in mu je ponudil pomoč. »Oh, zelo dobro sem ga poznal,« nas je presenetil. In nostalgično nadaljeval: »Poslušaj, to je bil tako super fant, da ne najdem besed, resnično, super dečko je bil.« Kdo je bil torej ta nesrečnik? »Oh, to je bil vendar Franc, kako se je že pisal?« se je popraskal po čelu in na ves glas poklical svojo hčer, »Alma, ali mogoče veš, kako se je že pisal Franc?!«
Odgovor policije »PU Ljubljana je bila v sredo okrog 14.40 ure obveščena, da se na območju Rakove jelše utaplja ena oseba. Na kraj dogodka so bile poslane vse razpoložljive enote, policisti konjeniki in vodniki službenih psov ter gasilci Gasilske brigade Ljubljana. Po do zdaj zbranih obvestilih naj bi 44-letni moški želel peš prečkati potok Čurnovec prek mostička, kar so mu očividci odsvetovali, česar pa ni upošteval. Med prečkanjem mostu ga je tok vode spodnesel. Moškega je močan tok vode odnesel. Gasilci so s čolnom pregledali gladino potoka, policisti pa nabrežje, a ga niso našli. Včeraj zjutraj so nadaljevali iskalno akcijo, ki pa je bila neuspešna.« |
Uboga para
Kot smo izvedeli, po rodu ni bil Ljubljančan. Bil naj bi ločen in imel dva otroka. S sorodnikom se je menda tudi kregal za zemljo. Neka tragična izkušnja ga je morala pahniti v prestolnico. »O sebi pravzaprav ni rad govoril,« smo izvedeli. »Bil je uboga para, pa še brez dokumentov …«
Dževadovi se ukvarjajo z zbiranjem železja, Franc pa jim je večkrat pomagal, predvsem njegovi ženi in sinu. Kadar je opazil kaj odpadnega, brž je obvestil Dževada, vsaj šest let sta se poznala.
»Joj, bolje, da ne veš!« pa je bilo sivolasemu gospodarju v vojaških hlačah že v naslednjem trenutku neznansko težko odgovoriti. »Kaj naj ti rečem, bil je pač brezdomec.« Sprva je živel v nekih barakah v središču mesta, smo izvedeli, ki pa so jih pred časom porušili. »Ker ni imel kam, smo mu pač pomagali.« Solidarno so mu našli lopo v Rakovi jelši, na vzhodni strani obvoznice, nedaleč od njihovega počivališča. »Večkrat nas je obiskal, kaj popil, veš, preveč je pil,« je iskreno ugotavljal Dževad. Zaradi tovrstnih prekrškov in neplačevanja nakopičenih kazni je moral Franc celo za nekaj mesecev sedeti. In tudi njegovemu prehitremu koncu je botroval, bodimo odkriti, alkohol.
Zgrešil je most
Tudi v sredo dopoldne je obiskal Dževada. S kolesom je s seboj pripeljal tri steklenice vina. Medtem ko so se čudili naraslemu Čurnovcu in neverjetni moči narave, je Franc načenjal že tretjo flašo. Takrat je sunil kvišku in hotel domov. »Pa še svetoval sem mu, naj gre vendar po drugi strani, pa ja ne čez ta mostiček,« se je spominjal Dževad. Franc ga v tisti evforiji ali ni slišal ali pa ga ni hotel slišati. Že čez nekaj sekund je Naila zakričala: »Franc je padel v potok!«
Vse skupaj je bilo na moč absurdno: Franc je namreč zgrešil most. Do njega mu je namreč zmanjkalo – deset metrov! Ampak to je bilo pravzaprav deset metrov bredenja po deroči vodi. Zato je prav mogoče, da ga je za seboj potegnil – deroči tok. Ali val. Ali pa je bil pač tako meglenih misli, da je po deročem in nejasnem kolovozu pač zakoračil mimo zamišljene poti. Naravnost v potok. Alkohol mu je za nameček odvzel še tisto zadnjo trohico strahu, »kaj pa je to teh deset metrov,« si je bržkone mislil, suvereno zakorakal in začofotal …
Človekov brodolom
V tistem je pritekel tudi že Dževad, ki se je hitro slekel in hotel skočiti za njim. »Franc, primi se za veje!« je kričal na vso moč. Pa Franc ni zmogel. »Najbrž me ni slišal,« si je mislil in videl, da mu iz vode štrli – le še glava. Takrat je Dževad s tal pobral še odvrženo plastično cev, mu jo pomolil, a videl nekaj najbolj tragičnega, kar je kdaj doživel. »Pred mojimi očmi je utonil, pred mojimi očmi!« je glasno in s hripavim glasom ponovil. »Šklop, šklop in vsega je bilo konec,« je še nazorneje opisal – človekov brodolom, tragični zaključek.
Dan zatem je bilo Dževadu še bolj hudo. Jokal sicer ni, priznava, jokala sta žena in sin. »Ah, človek ne more biti boljši,« se je spomnil Frančeve hvaležnosti. »Kolikokrat smo ga poklicali, bi prišel očistit to ali ono, bil je takoj za. In če si mu hotel dati deset evrov, ni hotel vzeti,« je razlagal s sijočimi očmi, ki ne bodo nikdar pozabile brezdomnega, a zaupanja vrednega prijatelja. »Ki je bil sicer večinoma pijan, bil pač takšna duša!« Strinjali smo se: vseh res ni treba metati v isti koš. Takrat je Dževad še krepkeje podčrtal: »Če si mu hotel dati stotaka, bi raje pobegnil kot pa vzel, me zastopiš?!« In znova poklical hčer: »Alma, Alma, no, kako se je že pisal?!«
»Šmid …« »Kako? Ne slišim te!« »Šmid!«
Kot rečeno: 44-letnega Franca Šmida do zaključka redakcije reševalci še niso našli, a so nam z ljubljanske policije sporočili, da so iskalno akcijo za zdaj sicer končali, da pa bodo med svojim rednim delom pozornost ves čas usmerjali tudi k pogrešanemu Francu. Ubogo paro, ki jo je na sodni dan zvabil narasli Čurnovec.
