LJUBLJANA – »Kaj bo s tem stadionom? Že zdaj je goden, da se preorje in na njem posadi koruza. Če se bo tu kdaj še igral nogomet, bo to veliko presenečenje,« je slišati v ljubljanski četrti Bežigrad, kjer tamkajšnji športni kibici le še ob kozarcu in orumenelih izrezkih iz časopisa obujajo spomine na dneve Katančeve nepremagljive nogometne enajsterice. V spominu jim je ostal še legendarni zadetek Mileta Ačimoviča v ukrajinsko mrežo. Od spominov se ne da živeti. Danes je ta nekdanji športni ponos kot Trnuljčica, ki spi in spi. Kdo ve, ali se bo kdaj zbudila.
Jože Pečečnik, v javnosti bolj znan kot Joc, je nekajkrat poskušal to storiti. A mu preprosto ne uspe, na gradbeno dovoljenje čaka že osmo leto! Še več – Civilna iniciativa Fondovi bloki pa je prepričana, da Pečečnik svojih načrtov ne bo mogel udejanjiti. »Upamo, da te gradnje ne bo,« pravi Peter Rondaij iz Civilne iniciative Fondovi bloki. Opozarja, da trendi danes niso Pečečniku v prid, »da bi se gradilo kar vsepovprek, ko si nekdo nekaj zahoče in zaželi«. Fondovci, kot jih imenujejo, Pečečnik pa jih je oklical kar za solatarje, so jezni tudi na župana Zorana Jankovića. Občinski podrobni prostorski načrt predvideva posek okoli 100 dreves okoli stadiona. »V evropskem merilu je to pravi kriminal, da se za eno novogradnjo poseka 100 dreves,« opozarja Rondaij. »Menim, da je obnova stadiona nujna, a prvi pogoj je, da se ohrani v prvotni obliki, ob tem pa naj ostane Plečnikov pečat,« nadaljuje naš sogovornik iz civilne iniciative. Pečečnik je sprva načrtoval zgraditi stadion za 12.000 gledalcev, nato je kriza naredila svoje in oklestila namere, za nameček je navdušenje v Ljubljani splahnelo, saj je mesto dobilo Stožice.
Podjetnik iz Šmarce pri Kamniku se je vmes sprijaznil, da bo stadion imel 7500 mest. Ob njem je hotel še osem stolpičev, na koncu se je sprijaznil s tremi. Celotni projekt je bil ocenjen na 200 milijonov evrov. V tujini cenjeni slovenski podjetnik priznava, da je do danes vložil že več kot 20 milijonov svojega denarja, a prva lopata ni bila zapičena v zemljo, še manj da bi bil prvi zidak položen v beton …
»Trenutno poteka obnova Gloriete na Plečnikovem stadionu. Projekt še vedno stoji, saj nismo dobili odgovora z ministrstva za kmetijstvo in okolje,« nam pojasnjuje Pečečnik, ki je vmes odstopil z direktorskega položaja v Bežigrajskem športnem parku. Zamenjala ga je Maja Štefula. »Od ministrstva pričakujemo odločitev o naši pritožbi zoper odločbo Arsa. S to odločbo je Arso zavrnil zahtevek BŠP, d. o. o., za izdajo okoljevarstvenega soglasja. BŠP je lani vložil pritožbo, na katero do danes še ni prejel odgovora ministrstva,« je jasna Štefulova. Pečečnik pa je že januarja okrcal razmere v Sloveniji: »Vse, kar sem vložil v Sloveniji, je zabloda, vse sem izgubil. Pa naj sem investiral v nepremičnino, v stadion, zmeraj čisti minus. Povsod po svetu sem znal zaslužiti, doma pa niti evra. Sem tak tepec kot Kekec.«
Bežigrajski stadion je bil že dvakrat kamen spotike
Leta 2011 je Pečečnik zaprosil za okoljevarstveno soglasje (to je predpogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja). Agencija za okolje je soglasje maja 2012 izdala, a ga je potem ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na Arso. Tam so aprila 2013 odločili, da vlogo zavrnejo, primer pa je bil vrnjen na ministrstvo. Birokrati tudi več kot leto po vnovični vložitvi niso odločili. Investicija stoji. Druga ovira za Pečečnika pa je zemljiškoknjižni postopek za določitev funkcionalnega zemljišča. Civilna iniciativa vztraja pri svojem, premakne se ne niti za ped. Stanovalci Fondovih hiš nasprotujejo zazidavi zelenic na severni strani stadiona, ker naj bi to zemljišče pripadalo njihovim blokom! To utemeljujejo tudi s posebno okrožnico, ki datira v leto 1939, ko je bilo namenu predanih 120 stanovanj. Paviljoni in vrtovi so bili takrat namenjeni »za stanovalce fondovskih hiš, ne pa za kake mladoletne obiskovalce iz okolice«. Svoj prav pa fondovci utemeljujejo še na pogodbi iz leta 1954, ker je bil v tem dokumentu določen tudi prispevek za zelenjadni vrt. Po 3. odstavku 190. člena stanovanjskega zakona in 4. odstavku 30. člena zakona o vzpostavitvi etažne lastnine in pripadajočega zemljišča k stavbi tako sledi, da bi morala biti zelenica na severni strani stadiona opredeljena kot pripadajoče zemljišče k več stavbam v skupni rabi vsakokratnih etažnih lastnikov.
»V pritožbenem postopku je bilo ugotovljeno, da je Arso v nekaterih točkah kršil načelo zaslišanja stranke, saj pritožnika (torej Pečečnikove družbe) ni seznanil z vsemi dejstvi in okoliščinami, na katerih je osnoval zavrnilno odločbo, ni navedel ustrezne pravne podlage za svoje odločitve, zato odločbe ni bilo mogoče preizkusiti in dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Navedene kršitve so bile že zadosten razlog za odpravo odločbe, zato se do preostalih pritožbenih navedb MKO ni opredeljevalo. Zadeva je bila vrnjena v ponovni postopek.
Odločba druge stopnje je bila poslana na Arso 20. 6. 2014,« so nam pojasnili na ministrstvu. Da so to ugotovili, so potrebovali debelo leto. Po navadi za to porabijo dva meseca, a je bilo to pot toliko dokumentacije, da se je zavleklo. Slaba tolažba za Pečečnika in fondovce.
Interes OKS in MOL
Družbo Bežigrajski športni park (BŠP) so ustanovili leta 2007. Pečečnikova družba GSA ima v družbi BŠP 59-odstotni delež, Olimpijski komite Slovenije 13-odstotnega, Mestna občina Ljubljana (MOL) pa 28. Vsako leto pa podaljšajo pogodbo o sodelovanju, upajoč, da le pridejo do gradbenega dovoljenja. Plečnikov stadion je od leta 2009 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
