DRBETINCI – Družini Pečar bo letošnji 10. julij gotovo za vedno ostal v spominu. A žal v slabem, saj jim je tega dne, bilo je sredi dopoldneva, do tal pogorela hiša v Drbetincih v občini Andraž. Zagorelo je zaradi napake na električni napeljavi v predprostoru, ogenj pa se je hitro razširil na celotno hišo, ki je bila stara in večji del lesena, zajel je tudi gospodarsko poslopje tik ob njej. V hiši so bili trije mladoletni otroci, ki so se na srečo iz nje rešiti sami, najbolj zaradi prisebnosti najstarejšega, Dannyja. Ognjeni zublji pa so uničili vse, kar so imeli. Najverjetneje je ogenj vzel tudi njihovo psičko Cofko, ki je bila ljubljenka mlajšega Tineta. A je bila zelo plaha in se zlepa ni ločila od stavbe. Od tistega nesrečnega dne je niso več videli, a so sprva upali, da se bo kje pojavila, ker so sklepali, da se je morda zatekla k sosedom. A je ni bilo.
Zaradi vsega bodo letošnji praznični dnevi za Pečarjeve zelo žalostni. Še lani so se jih veselili in kot vsako leto postavili tudi smrečico. A niti sanjalo se jim ni, da bodo čez dobrega pol leta ostali brez svojega doma. Njihove želje so bile vselej skromne. Letos pa so postale, kdo bi jim zameril, nenadoma velike. Spet si namreč želijo dom, hišo, četudi skromno, da bi imeli lastno streho nad glavo. In upajo, da niso neuresničljive.
Kljub vsemu so Marjana in Tomaž Pečar ter njuni trije sinovi, najstarejši 15-letni Danny, ki je to jesen prestopil prag srednje šole, 12-letni Tine in sedemletni Rok, presrečni, da so jo odnesli brez praske. Šok pa je bil seveda velik. Po požaru se je družina začasno naselila pri Tomaževih starših v občini Voličina. Na pomoč sta jim priskočila tudi občina Sveti Andraž v Slovenskih goricah ter Območno združenje Rdečega križa (RK) Ptuj, kjer so tudi odprli transakcijski račun, na katerega je možno nakazati denar in pomagati družini. Uporabniki Telekoma Slovenije, A1 in drugih operaterjev pa lahko darujete tudi tako, da na številko 1919 pošljete ključno besedo DOM5, s čimer boste darovali 5 evrov, ali pa samo DOM, s čimer boste darovali za družino 1 evro.
Kot nam je povedala sekretarka ptujskega RK Marjana Cafuta, so se ljudje odzvali takoj po nesreči, a na žalost pogrešajo večje donatorje, ki bi bili pripravljeni in so zmožni darovati več ali ponuditi pomoč v gradbenem materialu, za katerega bi bila družina zelo hvaležna.
»Ljudje nakazujejo manjše zneske, zato gre vse bolj počasi. A da ne bo pomote, zelo hvaležni so za vsak evro, saj se zavedajo, da živimo v času, ko je pomoči potrebnih veliko,« pravi Cafutova. In doda, da so petčlanski družini, v kateri plačo domov prinaša le oče, pomagali tudi prej, preden se jim je zgodila ta nesreča. Marjana Cafuta je prepričana, da bodo Pečarjevi tudi z majhnimi koraki dosegli želeni cilj. To upajo tudi Pečarjevi.
Dovoljenje imajo, čakajo gradbenika
»Gradbeno dovoljenje smo pridobili, Rdeči križ je plačal komunalni prispevek,« nam pove Marjana. »Veliko napora je bilo potrebnega, da smo dobili tudi elektriko. Voda je, delno je že narejen izkop. A čakamo na gradbenika, nekoga, ki bi nam zdaj izrisal temelje, saj nam je eden v zadnjem hipu odpovedal sodelovanje. Sicer pa smo se že sprijaznili, da letos ne bomo mogli narediti veliko,« pravi Marjana.
Pomoč za družino usklajuje občina Sveti Andraž ob pomoči obrtne zbornice, a vsi se otepajo tega, da bi nekdo prevzel koordinacijo. Morda je res smola, da gre za majhno občino, v kateri ni industrije niti večjih obrtnikov. »Dejansko si tako vse urejamo bolj ali manj sami, saj trije zaposleni na občini ne morejo narediti čudežev,« se zavedata Pečarjeva, ki se zdaj z otroki stiskata pri Tomaževih starših. Mlajša sinova spita v dnevni sobi, tast se je odpovedal svojemu prostoru, da ima v njem prostor starejši Danny, ki kot srednješolec potrebuje mir za učenje. A so pripravljeni potrpeti. Spomnimo, da se je prav najstarejši Danny zelo izkazal, ker je iz goreče hiše rešil oba svoja bratca, a žal gasilcem iz Vitomarcev in sosednjih Biš, Destrnika, Desencev in Cerkvenjaka ni uspelo rešiti njihove skromne, še cimprane hiše, stare prek 150 let. Ker so bile počitnice, so bili otroci doma, Marjana pa pri sosedi, le nekaj metrov stran. »Iz službe sem se pripeljal v pol ure, pa hiše že ni bilo več,« nam je takrat s solzami v očeh dejal Tomaž Pečar, edini, ki s plačo avtomehanika preživlja petčlansko družino.
