Pol medenice so ji odrezali, nogo rešili

ŠENTJERNEJ – Andreji Povhe se je pred dvema letoma, pri 35 letih, življenje postavilo na glavo. Diagnoza kostni rak medenice z metastazami na jetrih in pljučih ji je napovedovala, da bo ostala ne le brez levega dela medenice, ampak celo brez noge, a danes, leto in pol po operaciji, z optimizmom zre v prihodnost in se z družino veseli vsakega novega dne. Napovedovali so ji tudi, da po operaciji ne bo niti sedela, kaj šele da se bo postavila na noge, a danes lahko nekaj korakov naredi z berglami, najbolj pa je srečna, ko sede na svoje prilagojeno kolo in se odpravi po bližnji okolici. Pogosto jo spremlja njen mlajši sin, 11-letni Luka. Oba sta pred kratkim premagala Jernejev kolesarski maraton, 28-kilometrsko pot po Dolenjski.

»Kar nekaj let sem zaradi bolečin v nogah, krčev in mravljinčenja hodila okoli zdravnikov. Zdravili so me za išias pa revmo, težave pripisovali žilam, nihče pa ni posumil na raka medenice, čeprav sem proti koncu že začutila, da imam eno stran zadnjice večjo kot drugo. Tumor je verjetno nekaj let rasel v meni,« se svojega zdravljenja spominja 37-letnica iz Dolenjega Vrhpolja pri Šentjerneju, ki je z družino še kako rada hodila, tudi planinarila, enkrat je osvojila Triglav, sicer pa je obiskala precej slovenskih vršacev.

Tumor kot cvetača

»Kar 10 ur je trajala operacija. Odstranili so mi tumor premera kar 20 centimetrov. Kot cvetača je bil, odrezati pa so morali tudi levi del medenice. Pred operacijo sem razmišljala in iskala možnosti zdravljenja v Nemčiji, a tam bi mi odstranili nogo, o čemer je sprva tekla beseda tudi v Ljubljani. A zdaj nogo imam. Ta mi je ostala pripeta na mišice in mrežico, ki so mi jo vstavili, zato je še kako pomembno, da mišice krepim. Stati sicer ne morem, ker nimam ravnotežja,« nadaljuje Andreja, medicinska sestra po poklicu, ki je bila po operaciji kar 4 mesece na ortopedski kliniki v Ljubljani, domov je prišla konec julija lani. »Zdaj lahko nekaj korakov naredim s pomočjo bergel. Za to gre zahvala ortopedu dr. Davidu Martinčiču, ki me je operiral, in celotni ekipi ter sestram na ortopedski kliniki. Štiri mesece so skrbeli zame in se trudili, sploh fizioterapevtka Dragica na ortopedski kliniki, ki me je postavila na noge. Nikoli ne bom pozabila strokovnosti osebja, spodbud in vztrajnosti, ki so mi jih namenili. Prav tako je bilo na Soči, sploh fizioterapevtka Leja je bila vztrajna in me je prijetno mučila 8 tednov, pa tudi sama sem imela neizmerno voljo,« ne more skriti hvaležnosti Dolenjka, pred katero je bila še ena huda preizkušnja – kemoterapija.

Andreja je počasi nabirala moči in se spopadala z novim načinom življenja, seveda ob veliki podpori moža Gregorja, sinov Luke in 15-letnega Kristjana, staršev Anice in Jožeta ter Gregorjevih staršev Štefke in Jožeta. Njen vsakdan so postali bergle in invalidski voziček, a ko je premagala bolezen, je bila trdno odločena, da se počasi loti vsakdanjih opravil. Vsega ne zmore, sploh ker trpita hrbtenica in zdrava noga, ki sta morali prevzeti vse breme leve strani medenice. Leve noge ne čuti povsem, prav tako ne čuti levega stopala.

»Rada bi bila samostojna, neodvisna. Rada bi šla na primer sama do zdravnika, po opravkih, do trgovine, k prijateljem ali samo v naravo. Želim biti samostojna na vseh področjih, neodvisna od drugih, zato bi mi lahki invalidski voziček, ki bi ga lahko sama pospravila v avto in ga potem vzela ven, omogočal večjo samostojnost, zdaj pa vedno ob sebi potrebujem še nekoga,« sogovornica odkrije svoje želje. Avto sta z možem že kupila prilagojen, torej avtomatika, ki ga vozi brez težav, ne more pa vanj dati vozička, ki ga uporablja po stanovanju. Biti bi moral lažji, zložljiv. A ta ji za zdaj ne pripada, saj lahko nekaj korakov naredi z berglami. Se ji je pa velika želja po samostojnosti uresničila julija letos.

Ribniško podjetje doniralo kolo

»Nekega dne me je presenetil telefonski klic družinske prijateljice iz Ribnice Ivanke Šilc, ki mi je omenila, da bi mi bilo podjetje Inotherm iz Ribnice pripravljeno pomagati, donirali bi mi invalidsko ročno kolo,« je navdušeno pripovedovala Andreja. »Ni besed, s katerimi bi se lahko zahvalila podjetju Inotherm. Kar ne morem verjeti, da se v današnjih časih najde kdo, ki je pripravljen pomagati. Potem je na pomoč priskočila še Mojca Šegina iz Jani Brajkovič centra Novo mesto in mi podarila kolesarsko opremo in čelado, da sem bila opremljena za na cesto,« je hvaležna Andreja, ki se je v klepetu vrnila k štirimesečnemu bivanju v bolnišnici, ko so jo redno obiskovali domači, sorodniki in prijatelji ter ji vlivali voljo in pogum.

Ob tem se je spomnila na zadnje poletje, ko sta s sinom Luko med počitnicami pridno trenirala: »Vstajala sva tudi ob 6. uri, da sva šla na kolo. Vsak na svoje. Ko sem namreč dobila kolo, sem si zadala cilj, da se bom avgusta udeležila kolesarskega maratona ob šentjernejskem občinskem prazniku. S sinom nikoli nisva naredila manj kot 20 kilometrov, pred maratonom pa sva šla trikrat preizkusit progo. In zmogla sva.«

Andreji veliko pomenita gibanje in šport, sploh zdaj, ko jo je bolezen prikovala na invalidski voziček. »Uživam, ko grem kolesarit. Takrat pozabim na bolečine. Počutim se povezana z naravo, vsak dan opazim kaj novega in sem pozorna na tiste drobne stvari, ki dajejo smisel življenju,« je priznala. In če je morala zdaj zaradi vremena kolo začasno postaviti v garažo, trenira na sobnem kolesu. »Na facebook sem dala oglas, da bi po ugodni ceni kupila sobno kolo. Prijatelji so ga delili in oglasil se je nekdanji šentjernejski kaplan Mitja Bulič in mi sporočil, da ima kolo šentjernejski župnik Anton Trpin. In on mi ga je kar odstopil,« je navdušeno nadaljevala Andreja, ki zdaj za večjo stabilnost in tako potrebne mišice nog trenira v dnevni sobi, vsak dan pol ure, kmalu pa jo čaka poklicna rehabilitacija, upa pa tudi, da vrnitev na delo. »Veselim se vsakega dne, ki ga lahko preživim s svojimi, preprosto uživam, kolikor lahko, želim si le zdravja in lepih trenutkov preživeti s svojo družino, prekolesariti čim več kilometrov in morda spet kakšen maraton. In srečna sem, da me obdajajo čudoviti ljudje,« je sklenila Andreja.