CERKLJE NA GORENJSKEM – Na Borštnikovi domačiji v Cerkljah na Gorenjskem, rojstni hiši Ignacija Borštnika, so slovesno odprli obnovljeno kovačijo. Odprtje je spremljal bogat kulturni program, saj so sodelovali člani KD Folklora Cerklje, pevci skupine Klasje in godčeva skupina Cerkljanski gavnarji. Tako se je po skoraj sto letih v kovačiji znova zaiskrilo žareče oglje, iskrice pa so letele tudi iz žarečega železa, ki ga je na nakovalu oblikoval kovaški mojster Janez Globočnik. Ta danes v Cerkljah v zadovoljstvo krajanov in tukajšnjih kmetov še opravlja kovaško obrt.
Dogodek je bil posvečen dnevom evropske kulturne dediščine 2017 in prazniku občine Cerklje. Hišo je pred šestimi leti podedoval Tomaž Novak, Borštnikov pranečak, njihov Borštnikov rod se je nadaljeval po ženski liniji, zato sprememba v priimkih. Novakovi so se odločili propadajočo domačijo obnoviti v starem slogu, ji povrniti nekdanji videz in dušo. Tako je svoje drugo rojstvo doživela tudi kovačnica.
Ignacij Borštnik (1858–1919) velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega poklicnega gledališča in je prvi slovenski poklicni igralec, režiser, pesnik in pedagog. Po njem se imenuje osrednji slovenski gledališki festival, Borštnikovo srečanje, in na njem podeljene nagrade, ki jih vsako leto prejmejo najboljši slovenski poklicni ustvarjalci na področju gledališča in filma, Borštnikov prstan.
Ognjišče postalo ropotarnica
Korenine Borštnikovega rodu v Cerkljah segajo konec 18. stoletja, ko je v Cerklje prišel za župnika Mihael Borštnik. Njegov nečak Ivan Borštnik je v neposredni bližini cerkve postavil veliko hišo in postal upravitelj cerkvene posesti. Ker je bil zelo izobražen, je ustanovil prvo šolo v Cerkljah. Pod Francozi je bil zaradi znanja francoščine imenovan za župana – mera, z velikimi pooblastili. Njegov sin Jože Borštnik je osnoval veliko družino, saj se mu je rodilo 12 otrok. Njegova druga žena, kar 28 let mlajša od njega, mu je povila Ignacija. Njegov brat Franc je ostal na domači kmetiji. Rodila se mu je hči Marija in se poročila z Mihom Šterom, kovačem z bližnjega Zgornjega Brnika, ki se je priženil v to hišo in začel kovaško dejavnost. Bil je podkovski in orodni kovač, okoval je tudi lesene vozove, kar jim je dalo trajnost in trpežnost.
Ognjišče v Borštnikovi kovačiji se je z leti podrlo, orodje se je porazgubilo kdo ve kam. Prostor je postal ropotarnica, a po stropu so še ostali jasni črni znaki dima, v tleh pa je ostalo še nekaj kovaških ostankov, ki jih je že močno začela rja. Vse v njej je bilo potrebno postaviti na novo. Pri obnovi je sodeloval Zavod za varstvo kulturne dediščine, območna enota Kranj.
Lani hlapec, danes vajenec
In tu se začenja zgodba o kovačnici na Borštnikovi domačiji, ki so jo oživili dediči borštnikovine, družina Novak. O obnovitvenih delih je Daniel Novak povedal: »Namen odprtja je, da poskušamo ohranjati kulturno dediščino, ki je v tej Borštnikovi hiši zelo bogata. Ko smo pred petimi leti začeli obnavljati hišo, si nisem upal razmišljati, da bomo prišli do te točke, kjer smo danes. Pet let že obnavljamo, dve leti pa je hiša odprta za javnost, v njej je kulturni muzej, galerija, posvečena Ignaciju Borštniku. Letos smo hišo odeli v novo fasado ter zamenjali polovico od 36 oken, kolikor jih ima. Ko pa smo izpraznili ropotarnico, smo videli ostanke kovačnice,« je številnim zbranim na vrtu pred kovačnico povedal Daniel Novak ter v šali dodal: »Lani sem bil še Borštnikov hlapec, zdaj pa sem postal vajenec.« Na slovesnosti sta bila tudi žena Karolina in sin Tomaž.
S prezgodnjo smrtjo Mihe Štera leta 1928 je prenehala delovati tudi kovačija, ki je bila v prizidku hiše. Ves tovorni transport je v tistih časih potekal s pomočjo lesenih voz, parizarjev, ki so jih izdelovali kolarji, po domače bognarji. Trdnost in trpežnost so jim dodali kovači, ki so poleg koles okovali vse lesene dele voz. Včasih prav umetelno. Po njegovi smrti je kovačnico prevzel Franc Ciperle iz Dvorij pri Cerkljah. Nekaj časa je še koval v Borštnikovi kovačiji, ker pa vdova Marija Borštnik, ki je po moževi smrti ostala sama s sinom Slavkom na kmetiji, te ni mogla obdelovati, je Ciperletu odprodala del hleva. Tam si je postavil svojo kovačnico, ki z nekoliko spremenjeno dejavnostjo deluje še danes. Kot je povedal Daniel Novak, je bil strokovni mentor pri postavitvi muzejske kovačnice kovaški mojster Janez Globočnik. Brez njega današnjega dogodka ne bi bilo. »V tej kovačnici bomo poizkusili skovati kakšno dobro idejo o prihodnosti Borštnikove hiše v Cerkljah. Odločili smo se, da bi tukaj lahko kovali železne Borštnikove prstane, je še povedal Daniel Novak.
S prezgodnjo smrtjo Mihe Štera leta 1928 je prenehala delovati tudi kovačija, ki je bila v prizidku hiše. Ves tovorni transport je v tistih časih potekal s pomočjo lesenih voz, parizarjev, ki so jih izdelovali kolarji, po domače bognarji. Trdnost in trpežnost so jim dodali kovači, ki so poleg koles okovali vse lesene dele voz. |
