Po Martinovi raci v klinični center

RADOMLJE – Kriza, ki iz dneva v dan na rob družbe potisne več prebivalcev tudi na sončni strani Alp, ljudi sili v dejanja, ki bi se jih še pred nekaj leti sramovali. Pred prazničnim časom se poglobi tudi človeška stiska, saj so to dnevi, ko bi morali vsaj tistih nekajkrat na leto na mizo postaviti dobrote, s katerimi bi se razvajali. Številni Slovenci so kljub relativno nizkim cenam rac na Martinovo nedeljo gledali več ali manj prazne krožnike, ki se niso šibili pod prazničnimi dobrotami.

Ljubiteljica živali in biologinja Ana Bordjan iz Radomelj je imela še pred enim tednom doma tri račke tekačice, ki so bile hišne ljubljenke, ob tem pa so poskrbele tudi za polže, ki jih najraje jedo. Ker so nenadoma izginile, se boji, da jih je kdo uporabil za Martinovo pojedino.

Družinske račke

Ana živi bolj na samem v hišici, ob kateri je tudi hlev s konji in z oslom, tam pa so še štiri mačke. »Hiška je moja, zraven pa je travnik, ki je od mojih prijateljic. One imajo tam hlev, jaz pa pri njih svojega konja,« pojasni Ana, ki je tri račke tekačice dobila šele pred nekaj meseci.

»Letos smo dobili tri račke tekačice, ki so nam zelo popestrile dneve s svojim plavanjem in pobiranjem rdečih polžev na vrtu. Bile so pri hiši, kjer so jim naredili ribnik, hišico in bazenček. Čez dan so se sprehajale okoli, kjer so bile luže in so se vedno kopale. Okoli hiše je ograja, imajo pa odprta vrata, da lahko hodijo noter in ven. Vsak dan so imele isto rutino in so bile navajene ljudi,« pojasnjuje Ana. Nad pernatimi domačimi ljubljenčki je bil navdušen tudi njen petletni sin.

Ana je pred kratki odšla na dopust, ko pa se je v torek pred Martinovo nedeljo vrnila, za račkami z imeni Pegi, Bela in Črnko ni bilo nobene sledi več. »Zvečer so še spale pri svojem bazenčku, zjutraj so brez perja izginile,« so Ani povedale prijateljice, ki so med njenim dopustom skrbele za domače ljubljenke.

»Zelo jih pogrešamo, pregledali smo vso okolico. Vse smo preiskali, če bi bilo kje kakršno koli perje. Glede na to, da so bile pri nas toliko časa, v okolici prav gotovo ni kakšnih lisic,« je pretreseno pripovedovala Ana.

Obrnila se je tudi na mimoidoče. »Povprašali smo tudi sprehajalce psov, ki vsak dan hodijo mimo hiše in hleva, ali so jih opazili. Nekateri so omenjali, da je Martinov vikend in da jih je najbrž kdo ukradel, pojedel. Moj petletni sin Lan je zelo žalosten, saj so bile račke najini ljubljenčki in družinski člani. Poleg tega pa račke niso bile namenjene za prehrano ljudi, zato je velika verjetnost okužbe, če jih je res kdo pojedel,« je poudarila.

»So rekli, saj veste, martinovo. Šala ali ne. Treba je ljudi opozoriti, da to niso bile živali za prehrano. Če so morda zaužili račke, morajo nemudoma na urgentni oddelek kliničnega centra. Virusi lahko tudi pozneje izbruhnejo. Sploh pa hočem, da ljudje tega ne delajo,« še pravi Ana, ki je sicer kot biologinja zaposlena v ljubljanskem živalskem vrtu.

Neprimerne 
za prehrano

Če bi bila v izginotje vpletena katera druga žival, kot je na primer lisica, po Anini oceni ne bi naenkrat izginile vse tri račke. »Zagotovo pa bi morali najti vsaj perje,« je prepričana. Po njenih besedah je za človeško zdravje največja težava v tem, da račke niso bile hranjene s krmili, ki so namenjene živalim za prehrano ljudi. Taka krmila pa po njenih navedbah lahko vsebujejo tudi antibiotike, ki so za ljudi škodljivi.

»Poleg tega je težava še, da so pri živalih, ki jih imajo v rejah ali farmah, vedno narejene najrazličnejše preiskave, s katerimi se potrjuje primernost za prehrano. Nevarne so tudi salmonela, ki je tudi v jajcu, pa razne virusne infekcije in tako naprej. Tako na primer prenašajo še različne oblike gripe,« pojasnjuje Ana.

Ob tem se sicer zaveda, da pojedina morda ni bila edini povod za domnevno krajo udomačenih račk. Obstaja tudi možnost, da je posameznik ali posameznica z roba družbe ukradla račke, da bi nahranila svojo družino. Le spomnimo se, kako so v času balkanskih morij pred dvema desetletjema v od sveta izolirani srbski prestolnici z ulic počasi izginjali celo golobi. V nekem obdobju v Beogradu sploh niso imeli več golobov. Bodo tudi v Sloveniji golobi začeli izginjati iz mestnih parkov in se pojavljati na krožnikih revežev?