Piran vedno znova preseneča s kakšno zgodbo iz bogate dediščine. Tako je bilo tudi ob nedavnih dnevih evropske kulturne dediščine, ki so bili z naslovom Voda, od mita do arhitekture posvečeni vodi. Marsikdo bi pomislil, da so Pirančani ob tej priložnosti namenili pozornost tisti poleti tako želeni vodi iz morja, a ni bilo tako. Spomnili so na piranske štirne, pipe in vodnjake oziroma na to, kar je ostalo od njih. Tako so obudili že pozabljene čase, ko se je voda za uživanje, umivanje in pranje tam zajemala predvsem iz mestnih zbiralnikov deževnice in je njeno zajemanje ponujalo tudi trenutke druženja.
Zakladnica podatkov
Ti piranski viri vode so bili do leta 1935, ko je prišel v mesto vodovod, dolga stoletja pogoj za njegovo preživetje. Čeprav stare in večinoma kamnite z vodo povezane urbane opreme niso več potrebovali, je še nekaj ohranjene. Mestni vodnjaki pripovedujejo, kako so v preteklosti pomembno prispevali k utripu življenja na mestnih trgih, pipe pa so kazale njegovo gostoljubnost. Nekaj jih je prav lepo ohranjenih, žal pa so na večino nekako pozabili in nekatere zanemarili ali uničili. Ker Pirančani čutijo vse večjo pripadnost mestu, so ob tej priložnosti obudili tovrstno dediščino, opozorili na pomen njenega ohranjanja in pristojnim tudi povedali, da si želijo njene oživitve. Ustreznejši odnos do nje bo gotovo veliko prispeval k podobi mesta.
Med tistimi, ki so prav srčno zavzeti za to, je tudi Pirančanka Daniela Paliaga iz tamkajšnje italijanske narodne skupnosti. Je prava zakladnica najrazličnejših podatkov in zgodb iz zgodovine mesta. Te dni končuje pripravo kataloga V iskanju vode med piranskimi trgi in dvori. Someščane je popeljala po zgodovinskem jedru Pirana in na vsakem koraku je sledilo z vodo povezano in še katero presenečenje.
»Pirančani so se oskrbovali z deževnico s pomočjo štirn s kapnico, tam, kjer je bilo pod vzpetino nad mestom to možno, pa iz vodnjakov s podtalnico. Za primerjavo naj povem, da je bilo v Benetkah, s katerimi se je Piran v zgodovini prav rad spogledoval, leta 1858 približno 16.000 hiš in okoli 6700 vodnjakov. To pomeni, da jih je imelo v povprečju 42 odstotkov hiš. Danes jih imajo še kakšnih 600. Piran je imel leta 1955 približno 850 hiš in okoli 300 vodnjakov. Imel ga je vsak drugi dom, sploh če je bil malo imenitnejši. Preostali so domov nosili vodo iz mestnih vodnjakov. Na povojnih piranskih kartah je narisanih okoli 30. Poiskala sem jih, a je delujoča manj kot polovica. Precej jih je očem skritih, saj so tudi znotraj hiš. Za nekatere stanovalci zgledno skrbijo, drugod pa so zanemarjeni, da o tistih, ki so jih zasuli, predelali v kleti, greznice ali celo v sobe, skladišča trgovin, ne govorimo. Poleg njih sem naštela 17 javnih pip oziroma njihovih ostankov, tu pa je še pet fontan, od katerih delujejo le tri. Ena manjša, ki sta jo naredila Jakob Savinšek in Janez Lenassi, je na Ribiškem trgu pri Akvariju, druga, ki bi ji težko rekli fontana, je v parku pri Pomorskem muzeju, tretja pa v parku ob mandraču na Dantejevi ulici,« je razlagala Paliagova na piranskem svetilniku.
Vodnjak na kamnitem svetilniku
Pot po starih piranskih virih vode se je začela na našem edinem kamnitem svetilniku na rtu Punte. Tudi na njem je namreč vodnjak, a to malokdo ve, saj je svetilnik že desetletja zaradi počasne obnove zaprt. Ga pa zadnje čase za dan ali dva ob določeni priložnosti le odprejo. Spodnji del svetilnika stoji na krožni utrdbi, ki je nekoč spadala v sklop mestnega obzidja. Zgrajena naj bi bila leta 1508. Na njo so v letih 1871–1872 najprej postavili stalno luč in ob njej leta 1874 zgradili še stanovanje za svetilničarja ter njegovo družino. Ta se je oskrbovala z vodo iz vodnjaka na trdnjavi. Podobno kot še en ohranjen vodnjak na dvorišču bližnje hiše naj bi se po virih Paliagove napajal iz podtalnice.
Najbolj znan in največji mestni vodnjak oziroma zbiralnik deževnice stoji na Trgu 1. maja. Verjetno je eden največjih in najlepših v Sloveniji. Zablestel je po restavratorski prenovi leta 2007, ki ni bila le kozmetična, saj so z njo obudili tudi njegov prvotni namen mestnega zbiralnika deževnice. Zanj je namreč bolje, da je v njem voda. Z izsušitvijo bi se poslabšala stabilnost njegove gradbene konstrukcije. O njem Paliagova pravi: »Pod vodstvom mojstra Simoneja Battistella iz Rovinja so ga zgradili po hudi suši leta 1776 in je danes eden največjih piranskih kulturnih spomenikov. Pobudo zanj so dali Pirančani, denar pa je prišel tudi iz Benetk. Bil je zelo drag, saj je iz kakovostnega istrskega kamna, sicer pa je Battistella šest let pozneje naredil podobnega v Vižinadi. Vodnjak je velik dvignjen plato s kamnito ograjo in dvema obodoma za ročno zajemanje ter dvigovanje vode. Nanj vodita široki stopnišči in ob enem stojita alegorični figuri Postave ter Pravice. Kipa sta pomemben dokument svojega časa in imata v rokah ščit. Na ščitu v rokah Pravice sta poleg mestnega grba še grba družin Marcello in Bembo, na ščitu Postave pa je napis s podatki o postavitvi vodnjaka. V notranjosti ima štiri povezane obokane prostore, ki so dolgi 18 in široki 20 metrov. Vanje se je iz stavb hiš okoli trga stekala deževnica skozi debelo plast mivke.«
Najstarejši piranski vodnjak
V piranskem arhivu so našli posnetek vodnjaka, obdanega z visoko kovinsko ograjo, kovinskimi vrati in z leseno hišico ob njem. V njej je bil zvon, s katerim so oznanjali, da je vodnjak odprt oziroma da je voda na prodaj. Poleg so postavili še ročno črpalko. Tam je do konca 70. let prejšnjega stoletja delovala pipa, ki je pri zadnji prenovi vodnjaka niso priklopili na vodovod. Tako se popotnik žal ne more odžejati. Občina obljublja, da bo prihodnje leto deloval. Velik, lepo obnovljen in delujoč vodnjak za precej vode je še v Križnem hodniku. Ker je to eno najbolj akustičnih prizorišč, je vodnjak pod njim dobro znan, saj je čudovita kulisa glasbenih prireditev. Večji vodnjak pa je bil malce od Trga 1. maja še na Židovskem trgu, ki je očem dokaj skrit. Našli so ga ob prenovi stavb, nanj pa v tlaku spominjajo plošče, ki jih je izklesal Janez Lenassi.
»Po dokumentih je bil drugi najstarejši piranski vodnjak narejen leta 1485. Stal je na stičišču današnje Gallusove in Grajske ulice in so ga imenovali Luprica. Obstajajo pripovedi in nadvse zgovorna fotografija žensk okoli njega iz leta 1914. Ob prihodu vodovoda so ga zasuli in v bližini namestili pipo. Za njegovim kamnitim obodom se je izgubila vsaka sled. Pred nekaj tedni se je v depoju Pomorskega muzeja našel njegov manjši kamnit del z vklesanim grifonom beneškega leva in datumom 20. marec 1485. Izgradnjo je namreč financiral takratni podestat. Na najstarejšem piranskem vodnjaku v parku ob Pomorskem muzeju je letnica 1474. Menda je iz nekdanjega samostana na Bernardinu. Po njegovi ukinitvi leta 1805 se je znašel na območju nekdanje tovarne Salvetti na Fornačah, kjer so ga imeli za okras,« je Paliagova na poti po ozkih ulicah pripovedovala o ostankih dveh najstarejših piranskih vodnjakov. Vmes je na kar precej mestih mimogrede opozarjala na še komaj vidne sledi pip oziroma pitnikov.
Do vodnjaka skozi spalnico
Naslednji postanek je bil na Tartinijevem trgu. Tam je do konca druge svetovne vojne stala fontana Zampillo, ki so jo postavili po prihodu vodovoda. Ker so bila na njej znamenja fašizma, so jo odstranili in dolga leta so bili njeni deli po Piranu. Leta 2009 so dva njena dela obnovili in zdaj kot edina prava piranska fontana krasi park ob Dantejevi ulici. Ob robu trga je pred gostiščem Pri Mariu in ob cerkvi sv. Petra ohranjen gotsko-renesančni obod vodnjaka, ki so ga tam zasuli leta 1954. Na trgu sta še pri Mestni kavarni mlajši vodnjak Amfora, ki je delo Borisa Podrecce, in pitnik pred Tartinijevo hišo. Žal nobeden ne deluje. Se pa v stavbah okoli trga skriva kar več piranskih biserov. V Tartinijevi hiši je imela družina Tartini svoj vodnjak v manjšem atriju v prvem nadstropju. Njegov obod je moč občudovati skozi stekleno steno ene izmed sob, njegov zbiralnik, ki je v funkciji, pa je v pritličju stavbe. Dve njegovi iz kamnov grajeni steni krasita tamkajšnji lokal La Bottega Dei Sapori in na eni je kamnita plošča z letnico 1821. Restavriran je bil v 80. letih.
Podoben vodnjak s konca 16. stoletja z grbom družine Venier je še v prvem nadstropju manjšega atrija sosednje stanovanjske hiše. Je zelo lep, a kliče po restavriranju. Je pa na nerodnem mestu za ogled, saj bi to motilo stanovalce. Zato dostop do njega ni možen. Dokazuje, da je podobno skritih vodnjakov v hišah po mestu še nekaj. Eden je v Partizanski ulici. Do njega se lahko pride le skozi spalnico stanovalcev. Podobno skrbni so tudi stanovalci hiše v Tomšičevi ulici. Njihov vodnjak je v manjšem z zidovi obdanem atriju. Stanovalka Nevenka Kavčič že snuje načrte, kako bodo, podobno kot so storili s portonom in skupnim stopniščem, poskrbeli za njegovo skrbno restavriranje.
V Ulici Alme Vivode je na manjšem trgu javni vodnjak, a se vklesani napis težko prebere. Enako velja za grb. Strokovnjaki Zavoda za mediteranske študije ga še proučujejo. V času Francozov so se namreč ti trudili, da bi po mestu izbrisali, kar je dišalo po Benetkah. Vodnjak se je polnil iz naravnega izvira. Tudi sicer je na vzpetini Mogorona nad mestom precej vodnjakov, ki so se polnili enako. V bližini je celo ulica, ki so jo nekoč zaradi izvirov vode imenovali Via delle Fontanelle.
Imenitni ostanki
Paliagova je na poti proti carinskemu pomolu naštevala še vrsto gotskih in renesančnih vodnjakov oziroma njihovih ostankov, ki so po večjih imenitnih piranskih stavbah. Tako jih najdemo v Apollonijevi palači, v Zupančičevi ulici, v atriju nekdanjega vrtca Mornarček v Ulici IX. korpusa, v dvorišču župnišča, pri vili pri obzidju nad mestom in še kje. Ne manjka tudi znakov nekdanjih pip, ki pa so jih s časom mestne oblasti zapirale. Domačinke so namreč rade hodile tja prati, saj jim tako ni bilo treba plačevati vode, ki jim jo je na domove pripeljal vodovod.
In na koncu je sledilo še presenečenje pod večjo iz kamnov zidano steno v Dantejevi ulici nasproti Luške kapitanije. Kot je povedala Paliagova, se za njo skriva velik vodni rezervoar, ki je bil zgrajen ob koncu avstrijske vladavine. »Nima izvira in ni povezan z deževnico. Polnili so ga z vodo, ki so jo do sem vozili z ladjami celo iz Trsta in Pulja ter nekaj malega iz izvira v Fiesi in Seči. Iz ladij so vodo prečrpavali gasilci in tu je bila pipa. V 60. letih so notranjost spremenili v rezervoar za bencin in nafto bližnje bencinske črpalke, ki je Piran zdaj nima več. Zato občina načrtuje v njem gradnjo javnih sanitarij, ki jih v mestu in sploh tu ob avtobusni postaji zlasti obiskovalci še kako potrebujejo,« je ob koncu poti po mestu, za katerega nekateri pravijo, da je zaradi številnih z vodo povezanih zgodb mesto z vodo ob vodi, povedala Paliagova.
