Pilotove zadnje besede: Konec je

LJUBLJANA – Današnji prvi december je v zavesti številnih Slovenk in Slovencev zapisan kot tisti žalostni dan, ko je v letalski nesreči na Korziki umrlo vseh 180 potnikov in članov posadke. Letalo DC-9 80 Yu ana letalske družbe Inex Adria, ki je ob 7.40 zjutraj poletelo z Brnika proti Ajacciu na Korziki, je tik pred pristankom treščilo v goro San Pietro. Od takrat je v našem nacionalnem spominu Korzika kraj najbolj nesrečnega imena v zgodovini naše države, kraj največje tragedije, ki je vso nekdanjo Jugoslavijo ovila v črno in zaradi katere je bil razglašen državni dan žalovanja.

Kopilotov 11-letni sin v kabini

Pred 36 leti je bil prvi december torek, a je bil zaradi 29. novembra, rojstnega dneva takratne Jugoslavije, dela prost dan. Zato je bilo zanimanje za cenovno ugoden enodnevni izlet v Sredozemlje zelo veliko. Kljub temu da je nekdanja država že počasi začela pokati po šivih, starejše generacije pa se tistih let spominjajo tudi po inflaciji, devalvaciji, redukcijah elektrike, bencinskih bonih in po praznih trgovskih policah, se je let hitro zapolnil s 173 potniki, med katerimi je bilo veliko uslužbencev Inex Adrie, za njih pa je skrbelo sedem članov posadke.
Kapetan letala je bil Ivan Kunović iz Zagreba, kopilot Franc Terglav z Raven na Koroškem pa je s seboj vzel 11-letnega sina Tomaža, ki je bil z njima kar v pilotski kabini. Let naj bi potekal povsem normalno, dokler letalo ni priletelo nad Ajaccio, kjer naj bi zakrožilo nad skalnatimi pobočji in se spustilo proti morju do pristajalne steze. Ker tudi po 36 letih okoliščine tragedije niso povsem pojasnjene, obstaja več teorij o razlogu za nesrečo, prevladalo je mnenje, da je nastal nesporazum med posadko in kontrolo poletov. Slednja je pilotu ukazala, naj se spusti, saj naj bi bili prepričani, da je že nad morjem, a letalo je bilo še nad gorovjem. Kakor koli, letalo je letelo prenizko, in ko ga je pilot na vse načine le hotel dvigniti, je bilo že prepozno. Ob 8.53 je trčilo v vrh gore San Pietro. Če bi leteli le tri metre višje, bi se izognili trčenju, so ugotovili pozneje, saj so tri metre pod vrhom našli praske levega krila, ki se je tam odlomilo, letalo pa je po 700 metrih padlo naravnost v globel. Vseh 180 ljudi je bilo v trenutku mrtvih. Zadnje besede pilota, posnete v črni skrinjici, so bile: »Gotovo.« Torej: Konec je.

Eden od dečkov preživel?

Tragedija je močno zarezala v srca vseh Slovencev in vseh Jugoslovanov. Še posebno v dneh, ki so ji sledili, ko so se začele odkrivati njene najbolj grozljive razsežnosti. V nesreči so namreč pomrle kar cele družine, starši z otroki, babice in dedki z vnučki, ki so jih hoteli odpeljati na lep izlet. Tako so se na seznamu umrlih znašli Bernotovi iz Polhovega Gradca, Čibejevi iz Ljubljane, Orthaberjevi iz Maribora, družina Koražija z Zgornje Polskave, najbolj kruto pa je usoda zaznamovala družino Zorman iz Ljubljane, ki je imela v Medvodah znano gostilno. A te od takrat ni več, saj je v nesreči umrlo kar šest družinskih članov, Ivana, Branko, Tomaž, Andrej, Marjan in Slavi.
Poleg kopilotovega enajstletnega sina Tomaža, ki ga je oče popeljal na njegov prvi in zadnji polet, je umrlo še več otrok, med njimi devetletna Božo Čibej in Sašo Thaler, štiriletni Nejc Vidmar in 12-letni Tomaž Zorman. Nekaj let po tragediji so se pojavile govorice, da naj bi eden od teh fantkov celo preživel, se zavlekel do skale in se nanjo naslonil. A ker so reševalci zelo dolgo potrebovali do kraja nesreče in je bil tisti dan zelo mrzel, so reševalci našli le še trupla. Govorice je sprožil krajevni zdravnik dr. Bernardo Fosse, ki naj bi truplo dečka videl in ugotovil, da je umrl pozneje, kot so drugi.
Zaradi nepreverjenih govoric je nekaj časa veljala za mrtvo tudi punčka iz reklame za čokolešnik, danes 42-letna pevka Vesna Zornik, ki je v času nesreče hodila v prvi razred osnovne šole. Kot se je izkazalo, so ljudje pomešali njen priimek s priimkom Zorman in vest o njeni smrti je prišla celo v časopisje.
Neverjetno srečo pa je imela družina našega premierja Mira Cerarja. Če ne bi njegova sestra Vesna na večer pred odhodom zbolela, bi se na letalu znašli tudi njegovi starši, Zdenka in Miro Cerar, a sta polet zaradi hčerine bolezni morala odpovedati.

Po 27 letih pospravili ostanke

Po zelo dolgi in zahtevni identifikaciji so prepoznali 147 žrtev, druge pa so razglasili za pogrešane in jih vse skupaj 22. januarja 1982 pokopali na Žalah. A kot da ne bi bila že največja letalska tragedija v naši zgodovini dovolj huda, je ogromno ogorčenja in solza sprožilo dogajanje po njej. Ne samo, da okoliščin nesreče niso nikoli uradno potrdili, ostanki razbitin letala, osebnih predmetov in menda celo ostanki trupel so vse do leta 2008 kar ležali na pobočju San Pietra, dokler jih niso slovenski gorski reševalci, gasilci in vojaki pospravili in na gori v spomin na umrle odkrili spominske plošče. Šele leto pozneje so žrtve in svojci končno dobili vsaj simboličen mir, saj so posmrtne ostanke, najdene ob zadnjem iskanju, po 27 letih le pokopali na ljubljanskih Žalah.
Da ob tej hudi tragediji odnos države in vseh odgovornih do svojcev in ne nazadnje do žrtev ni bil ravno najlepši, nam konec koncev dokazuje tudi neodzivnost naše letalske družbe Adria Airways, ki je naslednica Inex Adrie, saj nam na naše vztrajne prošnje niso mogli niti odgovoriti na nekaj vprašanj niti nam pojasniti, kdaj bi lahko dobili odgovore.