»Umetnostno drsanje mi je omogočilo, da sem v najstniških letih spoznal ves svet!« s ponosom pripoveduje Luka Klasinc, olimpijec, ki je zastopal Slovenijo na njenih prvih zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992. Bil je 26. Že takrat je vedel, kaj bo počel po karieri: »Imel bom drsališče!«
Svojeglavi drsalec in zanesenjak je velikopoteznež. Na leto postavi 25 drsališč, a ne le po Sloveniji, tudi po Balkanu in na Madžarskem. To so mogočni organizacijski in produkcijski projekti. Pa so tudi vzdržni?
Ledena dežela
Letošnjo zimo Klasinc oziroma njegovo podjetje Lucky Luka bdi tudi nad Lucky Landom (Ledeno deželo), največjo drsalno deželo v Evropi, ki se razprostira na elitnem zemljišču bodočega potniškega centra Emonike. Celoten prireditveni prostor meri kar 3000 kvadratnih metrov! Ob 1900 kvadratnih metrov velikem osrednjem drsališču z led-žarometi pod ledom, manjšem hokejskem drsališču, ledenih stezah za kerling, ledenem obroču z novoletno smreko in ledenem toboganu ponuja drsališče tudi sodobne pripomočke, kot so v drsališče vgrajeni fotoaparati in radarji hitrosti. Vrednost Ledene dežele naj bi bila blizu dveh milijonov evrov! Je v nekaj zimskih mesecih takšen vložek sploh mogoče finančno pokriti?
Zainteresirana javnost se zato upravičeno sprašuje in dvomi. Ne nazadnje se okoli Klasinca že lep čas dviguje dovolj prahu, samo spomnimo se dogodka izpred treh let, ko je kamniška občina sklenila, da bo zamenjala staro drsališče. In ko je le našla primernega kupca, je bilo treba tik pred podpisom še zadnjič pregledati blago, shranjeno v Klasinčevem skladišču. Ker Klasinca niso mogli priklicati, so se s kupcem odpravili do skladišča, tam pa drsališča ni bilo! »Drsališče ni izginilo, samo prestavil sem ga,« je takrat zatrjeval Klasinc. Menda so se tedaj po njem veselo podili prebivalci Sarajeva. Bizarni spor z izginulim kamniškim drsališčem se je končal šele na sodišču.
Klasinc je znan tudi po neurejenih razmerah in plačilni nedisciplini, nad katero so lani negodovali prebivalci Murske Sobote in zaposleni na tamkajšnjem drsališču. Marsikdo plačila ni dobil v celoti, drugi niso dobili niti evra.
Upor na drsališču
Pred dnevi je prav zaradi tega počilo tudi v Ledeni deželi. Uslužbenci podjetja Lucky Luka so zato stopili skupaj in javno pozvali vse, »ki so bili v vseh letih netransparentnega in neprofesionalnega poslovanja Luke Klasinca deležni kakršne koli poslovne prevare«, naj pripravijo skupinsko tožbo. »Luka Klasinc si je v letih umazanega in podlega poslovanja dovolil v stečaj spraviti kopico istoimenskih pravnih oseb, samo da bi se izognil plačevanju nujnih stroškov, kar namiguje na poslovni kriminal!« so med drugim zapisali.
»Želimo, da javnost, predvsem pa vsi vrtci, šole in starši, ki namenijo svoj težko prisluženi denar za športne dneve, slišijo, kam pošiljajo svoje otroke in koga podpirajo,« je bil pripravljen spregovoriti Kristjan Šarac, ki mu je zavrelo zaradi nenehnega nategovanja s plačilom. »Da ne bo pomote, v podjetju Lucky Luka delajo krasni vaditelji, natakarji in organizatorji dogodkov, ne smem pozabiti niti delavcev, ki so delali tudi ponoči in postavljali drsališče, zalivali in zamrzovali površino. Delajo prav tako tujci, ki jih je Klasinc povabil prek Work away. So le zastonj delovna sila, bivajo v njegovem stanovanju in jih ne plačuje. Poleg neplačila naj omenim, da nihče ni prejel nobene plačilne liste, da ni spoštovanja pogodb o delu, če so te sploh bile. Na vse prošnje in prepričevanje zaposlenih o dogovorjenem plačilu smo poslušali zgolj obljube, od katerih pa se ne da živeti. Naposled se je izkazalo, da je velika večina delala zastonj, del zaposlenih je prejel plačilo pravzaprav šele danes (24. januarja), pa še to le zaradi objave, ki se je pojavila na facebooku, in strahu pred medijsko izpostavitvijo problema.«
Kot smo izvedeli, zaposleni ne dobijo nobene otipljive pogodbe, temveč zgolj obljube, da danes preprosto še ni bilo časa in da bo ta podpisana jutri, obljube pa se potem vrstijo v nedogled. »Klasinc seveda ni od včeraj in s takšnim (sezonskim) poslovanjem že leta pridobiva čas. Za opravljene ure nakazuje manjše zneske od dogovorjenih, delavce drži s tem na vrvici, češ da jim je dal aro, preostalo bodo dobili pozneje, delavci mu verjamejo in v dobri veri nadaljujejo delo!« je nadaljeval Šarac.
Ko je Klasincu zmanjkalo goriva za ogrevanje šotora, naj bi ga naročil šele teden pozneje, zato so morali študentje tudi po 12 ur na dan delati v prostoru, kjer je bilo skoraj pod lediščem. »Kljub opozorilom, da iz dizelskih agregatov, ki grejejo prostor, uhajajo saje in se zadržujejo v zraku in na vidnih površinah v prostoru, v katerega se vabijo šole, vrtci, med vikendom pa tudi številne družine z otroki, se je ta stvar uredila šele po treh tednih,« je še ogorčeno sklenil sogovornik.
