CRNGROB – Že 30 let se France Stare, po domače Frenk, druži s fosili, minerali in kristali, ki jih je izbrskal na 37 lokacijah, kot polkrog nanizanih okoli cerkve v Crngrobu. Zdaj že upokojeni električar živi v Žabnici, eni tistih značilnih obcestnih vasi, ki se skorajda brez presledka vrstijo med Kranjem in Škofjo Loko. Pot od doma pa do nekaj kilometrov oddaljenega Crngroba je že neštetokrat pustil za seboj. Domov se je skoraj vedno vrnil s kup(čk)i materiala, ki ga je v dolgih urah temeljito pregledal, izluščil zanimivejše koščke, jih očistil in skrbno shranil v zgledno urejeno zbirko, ki ji ni para na tem svetu. Zdaj o Frenkovih crngrobskih kristalih, ki jih je dovolj, da bi jih lahko opisalo deset doktorskih nalog, nastaja knjiga. »Crngrob mi je spremenil življenje. Dostikrat se sprašujem, zakaj mi je bila dana ta milost,« se zamisli sogovornik, ki mu je bilo zbirateljstvo tako rekoč položeno v zibko.
Bajta je bila muzej
Frenk se je leta 1953 rodi v vasi Luže blizu Šenčurja. »Živeli smo v revščini. Oče je zbiral, kar se je zbirati dalo, edino do znamk in vžigaličnih škatlic mu ni bilo. Naša kmečka bajta je bila spremenjena v muzej, ki je med konci tedna privabljal obiskovalce,« se otroštva spominja Frenk in – ob opombi, da seznam verjetno ni popoln – našteje, da je njegov oče Franc Jožef zbiral knjige, trofeje, vojaški jedilni pribor, kmečka orodja, star denar, značke, odlikovanja, fajfe in orožje kot tudi minerale in fosile. »Tistega leta, ko sem se rodil, so delavci v glinokopu na Bobovku pri Kranju odkrili okostje mamuta. Ker se je že takrat vedelo, da se oče ukvarja z različnimi zanimivostmi, so ga poklicali. Tako je tisto poletje delo na naši kmetiji trpelo, saj je oče odkopaval to znamenito mamutovo okostje,« seže sogovornikov spomin v preteklost.
Že v osnovni šoli so ga privlačili fosili, ki jih je nabiral v Tunjiškem gričevju, nato pa ga je življenje zaneslo v vas Žabnica in ni minilo dolgo, ko se je lotil raziskovanja zemeljskih plasti v okolici Crngroba. »Tu so izpolnjeni vsi pogoji: prisoten je saharoidni dolomit, tu so razpoke, obstajajo tudi vir kremenice in katalizator ter cepec, ki to vidi,« se nasmehne France Stare. Če bi seštel vse tiste dolge ure, ki jih je sklonjen prebil v Crngrobu, bi jih bilo toliko, kolikor jih delavec, ki vsak dan gara osem ur, opravi v desetih letih. Celo tako močna je bila Frenkova raziskovalna žilica, da je, ko je bila vnema za raziskovanje največja, skupaj s škofjeloškim urarjem Željkom Hablom ponoči in v soju karbidovke raziskoval pestrost zemlje, ki obdajajo Crngrob.
Tona kamenja z Urala
V teh silnih urah, ki so se za domačo delovno mizo podaljšale v iskanje zanimivih koščkov s povečevalnim steklom, se je Frenkova zbirka povečala za približno 500 žezlastih kristalov, tu je še okoli 50.000 dvostranskih kremenovih kristalov in kakšnih 60.000 odlomljenih kremenovih kristalov. V Crngrobu je Frenk našel še okoli 12.000 triasnih amonitov, približno tisoč triasnih brahiopodov (ramenonožcev), več kot tisoč polžev pa kalcedonske krogle, limonitne skupke, školjkice in še in še.
Eden največjih slovenskih ljubiteljskih geologov svojega znanja nikoli ni skrival. Kogar zanima, mu venomer z veseljem pokaže svojo lepo urejeno zbirko, o kateri govori z neznanskim žarom. Bogato geološko znanje pa je razdajal tudi tako, da je na osnovni šoli v Stražišču več kot 18 let vodil naravoslovni krožek, ki so ga obiskovali osnovnošolci in tudi dijaki z vsega Gorenjskega. Kajpak to ni bil čisto običajen krožek, na katerem bi otroci zdolgočaseno bingljali v učilnici in nestrpno čakali, da bo minil začrtan čas. »Naš urnik je bil znan: vsak petek je dvema šolskima urama pogovora o naravoslovju sledil še sladoled v bližnji slaščičarni. Eno soboto ali nedeljo na mesec smo šli na teren, med počitnicami pa smo raziskovali tudi po več dni. Med drugim smo bili tudi na svetovni razstavi v Münchnu, poleg tega smo z 22 krožkarji obiskali Ural, kjer smo prepešačili 120 kilometrov, domov pa prinesli tono kamenja,« opiše France Stare čase, ko je na mladi rod prenašal svoje bogato znanje.
Konjiček je Frenk
»Mnogo nekdanjih krožkarjev je delo, ki smo ga začeli v naravoslovnem krožku, nadaljevalo po srednji šoli. Eden med njimi je dr. Jure Žalohar, zdaj profesor fizike na Gimnaziji Kranj, ki je diplomsko nalogo pri fiziki opravil iz tektonike v treh kamnolomih na Gorenjskem, za kar je dobil Prešernovo nagrado. Krožkar je bil tudi zobozdravnik Tomaž Hitij. Ravno njune fosilne najdbe morskih konjičkov v Tunjiškem gričevju so se uvrstile med sto najpomembnejših fosilov na svetu,« je ponosen France Stare, ki ima od nedavnega čisto svojega morskega konjička. Ko sta Žalohar in Hitij našla 12,5 milijona let star fosil, ki je vmesni člen med morskimi šili in morskimi konjički, sta ga poimenovala kar po vodji osnovnošolskega naravoslovnega krožka – Hippotropicsis frenki.
Še to: Frenkovo raziskovanje crngrobskih značilnosti je bilo spodbuda za izum, tesno povezan s fotografiranjem mineralov. »Posebno v kratkorpizmastih kremenovih kristalih, najdenih v Crngrobu, so opazni vključki, torej so znotraj kristalov votlinice s tekočino, plinskim mehurčkom in plavajočo nesnago. Dr. Jure Žalohar je naredil okoli 10.000 posnetkov teh vključkov, pri čemer pa je izumil nov način fotografiranja z digitalcem skozi okular mikroskopa,« še ponosno pove sogovornik, ki je z geologijo okužil generacije Gorenjcev, za konec pa omeni še, da je o vključkih v crngrobske kristale ravnokar omenjeni doktor fizike že začel pisati knjigo.
Zakaj je Crngrob tako poseben?
»Pravzaprav je okolica Crngroba eno samo veliko nahajališče. Glavna značilnost večine nahajališč je skupno pojavljanje fosilov in mineralov. Posebnost je tudi drobnost najdenih primerkov. Svetovna izjema pa je filigransko nameščanje drobnih struktur živih organizmov s kalcedonskimi kroglicami – take vrste fosilizacije ne poznajo nikjer drugje na svetu,« posebnost, ki jo najdemo blizu gorenjske vasice Crngrob, opiše ljubiteljski geolog France Stare.
