SOLČAVA – »Učiteljica, ki naj bi otroke učila poštenja, hkrati pa je še mediatorka, se sama ukvarja z nečednimi posli pri prodaji stanovanja,« nam je razlagala ogorčena 55-letna brezposelna Marjeta Majnik iz Solčave. Že več kot šest let namreč izgublja živce zaradi stanovanja, za katero še vedno ni prejela celotne kupnine od prodaje. Najbolj je razočarana, ker je ugotovila, da sodišča pri nas niso poštena in da tudi tam vlada korupcija. Prepričana je, da se je njen primer na sodišču zapletel prav zato, ker zdaj v njenem stanovanju živi oseba, ki službuje na kazenskem oddelku velenjskega sodišča.
Zaplet pri prodaji
Marjeta, ki se je obrnila na nas šele, ko ji ni preostalo nič več drugega, je 30 kvadratnih metrov veliko stanovanje kupila v Mozirju, v bloku z osmimi lastniki stanovanj. Kot pravi, je že ob nakupu podjetju GG Nazarje postavila pogoj, da ga kupi, če bo lahko adaptirala še 60 kvadratnih metrov na podstrešju in tako napravila 90 kvadratnih metrov veliko mansardo, ki jo bo lahko vpisala v zemljiško knjigo. »V ta namen je bil na moje ime izdan pozitiven sklep stanovanjske komisije.« Ko je dobila soglasje še od drugih lastnikov, je vse svoje prihranke vložila v prenovo podstrehe.
Leta 2006 se je odločila, da bo do konca narejeno podstrešno stanovanje prodala, ker je brezposelna in je preveliko zanjo. Kot kupec se je pojavila Milena Jan, danes poročena Pižorn. Kot zatrjuje Marjeta, je Mileni takoj dala ključe stanovanja, saj se ji je zasmilila, ko ji je povedala zgodbo o nasilnem partnerju, ki naj bi jo večkrat stisnil ob steno. »To so bile Milenine besede, ki so me prepričale, in v trenutku sem ji dala ključ. Še en podpis za banko potrebujem, me je poklicala, in v dobri veri sem vse pripravljeno pri notarju podpisala, ne da bi vprašala, kaj sem podpisala. Takrat mi je podtaknila zemljiškoknjižno dovolilo in se v dveh mesecih vpisala v zemljiško knjigo brez moje vednosti.«
Marjeta pravi, da sta se dogovorili za plačilo v treh obrokih. Izplačanega je dobila samo enega, nato pa nič več, saj se je Milena vmes vpisala v zemljiško knjigo. »Ona je dobro vedela, da preostali del, dve tretjini stanovanja, ni vpisan v zemljiško knjigo, in ji je to ustrezalo. Celo prosila me je na začetku, naj ne vpišem v zemljiško knjigo. Ko se je vselila v stanovanje, pa je meni zaprla pot, da nisem mogla nadaljevati vpisa. Jaz se vpisati nisem mogla, ona pa je rekla, da ne bo plačala ostanka denarja, dokler se ne bo vpisala v zemljiško knjigo. Da ti nekdo ukrade 43.000 evrov, to ni malo denarja. Ona si je potem našla pravnega svetovalca, ki ima izkušnje s prekupčevanjem nepremičnin, in ji je svetoval, naj z mano prekine vse stike in se vede, kot da jaz sploh nisem lastnica tistega dela stanovanja, ki sem ga sama zgradila.« Čeprav je plačala zgolj tretjino, je Milena živela na vseh 90 kvadratih, ne samo na 30.
Je sodišče pošteno?
Še bolj se je Marjeti zapletlo življenje, ko je čez nekaj časa ugotovila, da je Milena prodala stanovanje naprej: »Sari Sivec, gospe, ki je zaposlena na kazenskem oddelku sodišča v Velenju in je prva sodelavka sodnika, ki je Mileno oprostil in ugotovil, da ni storila goljufije, za katero jo je v kazenski ovadbi spoznala tožilka.« Medtem je namreč zadeva prišla na sodišče v Velenju. Čeprav je bila Marjeta prepričana o svojem prav, saj so ji to potrdili številni pravniki, na katere se je obrnila, pa tudi varuhinja človekovih pravic, je sodišče ugotovilo, da ji nič ne pripada in da sta prodaja ter nakup potekala pravilno.
Marjeta je bila zaradi sodbe šokirana. Čeprav je zdaj tudi Sara kupila samo 30 kvadratnih metrov stanovanja, jih namreč prav tako uporablja vseh 90. Dobro se torej zaveda, da nekaj ni v redu, da je zadaj nekaj spornega, vendar je to očitno ne briga. »Ko sem prvič izgubila na sodišču, sem šla na policijo in podala kazensko ovadbo zaradi goljufije, ki je kaznivo dejanje. Že prej sem posumila in v pismu varuhinji zapisala, da verjamem, da mojega primera ne bo reševala Sara, ki stanuje notri, ampak njen prvi sodelavec, in verjetno se bo prej potegnil za svojo sodelavko kot za nekoga s ceste. In točno tako je bilo.«
Še bolj jo je začudilo, ko je sodbi velenjskega prvostopenjskega sodišča pritrdilo drugostopenjsko v Celju. Takrat je tudi sama ugotovila, da naša sodišča ne sodijo vsem državljanom enako pošteno. »Sara je druga generacija, ki ne stremi k poštenju, ampak iznajdljivosti oziroma iskanju in izkoriščanju zakonskih lukenj,« je zato prepričana Marjeta, ki razočarano ugotavlja: »Ko sem izgubila dve sojenji, sem si rekla, to ne more biti res, četudi je v Sloveniji korupcija in je vse podkupljeno. Slišala pa sem, da se je Milenina mama, moja daljna sorodnica, pohvalila, naj si ne prizadevam preveč za stanovanje, da ima ona povsod tako podmazano, da ne bom nikamor prišla.«
Marjeta ne more razumeti, kako da niti sodišče ne ugotovi, da je prav ona porabila denar za ureditev stanovanja in da Sara Sivec živi v celotnem stanovanju, ne samo na tretjini, saj za vseh 90 kvadratnih metrov plačuje tudi obratovalne stroške. Zato razočarano pravi: »Sara bi morala imeti urejeno preteklost, če želi delati kariero na sodišču. Milena pa je učiteljica v osnovni šoli in mediatorka. Ona uči naše otroke poštenja, sama pa se ukvarja z goljufivimi posli in prodajo stanovanja.« Za konec pa se še sprašuje: »Ali poštenje in beseda res nimata nobene veljave? Ali bi morala tudi jaz podkupiti, če želim priti do svojega denarja? Ali laž ni goljufija? Če človek ukrade eno čokolado, je tat, če pa ukrade stanovanje in zna lagati in groziti, se mu nič ne zgodi! Moja zgodba je meni vzela voljo do življenja.«
