Ni dovolj reven, da bi jedel za 60 centov

LJUBLJANA – Ljudska kuhinja v Mostah je začela deliti hrano pred nekaj več kot tremi leti. Bila je odgovor na vse večjo revščino, ki se je razpasla po državi. »Namenjena bo vsem, ki si zaradi različnih razlogov ne morejo privoščiti toplega obroka. Je tudi vstopnica, da ljudje kljub vse težjemu socialnemu položaju ohranijo dostojanstvo,« smo takrat izvedeli od pobudnikov humanitarne jedilnice. »Toplega obroka ne bomo odrekali prav nikomur!« so bili odločni.
Socialno najšibkejši ga v zavodu Pod strehco dobijo zgolj za 0,6 evra, preostali za znosnih 3,5. »Hrana je nadvse okusna,« jo njihovi odjemalci radi pohvalijo in s prstom zadovoljno pokažejo na edinega zaposlenega, Romana Klinarja, ki vsak dan skuha več kot tristo obrokov. Povedal je: »Seveda radi sprejmemo goste, ki plačajo 60 centov, toda brez tistih za tri evre in pol žal ne bomo preživeli, saj nas ne financira ne občina ne država.« Ker se ljudska kuhinja na Zaloški napaja zgolj iz donatorskih sredstev, revežev pa je vse več, morajo občasno korigirati pogoje, kdo lahko pri njih obeduje za 0,6 evra in kdo ne.

Preživel dve kapi

Eden od tistih, ki se je oni dan močno začudil, ko so mu povedali, da mu najcenejši obrok ne pripada več, je 49-letni Stanislav Levstek, doma nedaleč stran. Ima se za reveža, revščina pa je kot virus, ki se je posameznik zlepa ne znebi. Stane je bil petnajst let taksist, novembra 2011 ga je prvič možganska kap, kmalu še drugič. »Ko greš enkrat v bolnico, ne smeš več ven,« pravi in potoži, da ga dajeta še huda sladkorna ih visok pritisk, na nogi se mu je pojavil kot plahta velik šen.
Od prve možganske kapi, pravi, ni bil več sposoben za delo. »Tudi komisija na zavodu za varstvo pri delu je ugotovila, da, denimo, za taksista nisem več sposoben,« je dejal. Odtlej je na socialni podpori ter na zavodu za zaposlovanje, poslej ni nič delal. »Že če grem na lestev in hočem zamenjati žarnico, se mi krepko zvrti …« Ter obupano doda, da bi človek sicer delal, da pa dela pač ne more izbirati.
Leta 2015 sta drug za drugim umrla oče Stanislav in mama Zvonka, zdi se, da ga je še posebno mamina smrt spodrezala. Odtlej živi sam z 293 evri socialne podpore in štirimi položnicami, ki v poletnih mesecih znesejo 180, v zimskih pa 200 evrov. Ko z desetimi evri napolni telefon ter s prav toliko kartico za mestni prevoz, to dvoje potrebuje predvsem za nujne obiske pri zdravniku, mu za golo preživetje ostane 70 evrov na mesec. Človek mora biti dejansko umetnik, smo premišljevali, da preživi s takšno vsotico denarja!
Ko je Stane izvedel za zavod Pod strehco, ki da bo oskrboval socialno šibke, je šel takoj po maminem pogrebu po obrazec v ljudsko kuhinjo, z njim šel še na CSD, kjer so mu ga brez težav potrdili, brez vsakršnih pripomb so njegov status sprejeli tudi v ljudski kuhinji. Stane je lahko odtlej nadvse dobro jedel – v bistvu za drobiž. Ter si močno olajšal bitko, ki jo bije iz meseca v mesec.

Kdo je večji revež

Zadnjič je tam jedel 10. avgusta. Še dobro se spominja, kako je pograbil meso, krompir, solato, sladico, na dušek je nagnil še sok. »Potem pa so mi vzeli kartico, ki sem jo vselej pokazal,« je dejal. Kar malo se je razhudil in zahteval šefa, ta pa mu je brž obrazložil, zakaj lahko kosi le še za 3,5 evra, ne več za 0,6. Vodja mu je vse skupaj dokazal s točkovnikom, iz katerega je lahko razbral, da pravzaprav sploh ni takšen revež. »Zbral sem namreč le dve točki, moral pa bi jih deset?!«
Ugotovil je, smo izvedeli, da so Pod strehco medtem uvedli nov točkovnik, ki reveže razvršča na podlagi nekako štirih kategorij. Ki so kar na lepem povzročile in uvedle svojevrstno tekmovanje v disciplini, kdo je večji revež. Stanetu, ki ne more pozabiti, da je zavod spočetka obljubljal, da bo nasitil vse, ki se s težavo prebijajo skozi življenje, se je dokončno razvezal jezik: »Prvo vprašanje je bilo, se spominjam, koliko si star, in jaz, ki sem tik pod 50, sem dobil manj točk, kot jih je tisti, ki je tik nad to mejo. Bolje je torej, če si starejši. Ker imam očitno tudi previsoko podporo, sem prav tako dobil manj, pravzaprav sem dobil samo eno točko za starost in eno za socialno.« Najbolj pa ga je razhudilo vprašanje o zdravju. »Če je človek zdrav, dobi nič točk, največ jih dobiš, če si invalid,« je nadaljeval. »Ja, hudiča, jest sem prišel, ker sem lačen, in ne zato, ker sem zdrav ali bolan, aha, pa še to, bilo je še vprašanje, kakšno družino ima posameznik, koliko ima otrok in podobno, mislim, pa kakšno zvezo ima to?« je povišal ton, »saj dobi posameznik v vsakem primeru le en obrok, četudi ima deset otrok. 'Kakšna je to logika,' sem rekel vodji ljudske kuhinje, pa mi je odvrnil, da imajo pač taka pravila. 'V redu,' sem si mislil, sodelovati, žal, ne bova mogla več!«
Stane, kdo ve, morda ima prav, morda narobe, zdaj ugotavlja, da najcenejši obrok lahko dobiš le, če si kar najbolj v letih, če nimaš socialne podpore, če si hudo bolan in če imaš za avtobus otrok. »Pozabljajo pa, da k njim hodimo – predvsem – lačni!« Na Slovenske novice je poklical, ker ga motijo tako prazne obljube kot ustvarjanje razlik med že tako ubogimi, razčlovečenimi, razvrednotenimi.