Moja znanka je v bolnišnici. Zaradi hipertenzije, visokega pritiska po naše. Začudila sem se, kajti to bolezen dobimo in doživimo po večini vsi stoje. Po razmisleku mi je postalo jasno. Oba njena otroka sta namreč zdravnika v naši osrednji klinični ustanovi, zato posebnost tega primera postane logična. Gospo bodo, brez nadležnega čakanja v vrstah, temeljito pregledali in ji pomagali do kakovostnega življenja. Prav je tako, seveda če spregledam, kako malo je takih srečnežev, ki si lahko to kakovost pridobijo na instant način.
Gledam naše osrednje novice, kjer zdravniški sindikalni vodja opozarja na kršenje pravic zdravnikov in nujnost, da se te odpravijo. Seveda vsi prej ali slej potrebujemo zdravnike, da odpravimo svoje težave. Zaradi njihove pomoči se svetovnemu prebivalstvu podaljšuje življenjska doba, svet se stara. Že pojutrišnjem bo to resna težava, za katero še nismo našli zdravila.
Čeprav so družbeni izdatki za zdravje enormni, se nad storitvami kljub temu lahko pogosto pritožimo. Šolamo, celo uvažamo zdravnike, ki bi lahko odpravili vzroke za pritožbe. Zdravnikov nikoli ni dovolj, trdijo njihovi sindikalisti. Je vzrok za to res tako velika potreba ali pa temu botruje vse več potrebnega časa in prostora, ki so si ga za svoje člane izborili zbornični in sindikalni voditelji? Zakaj je potem treba tako skrbno omejevati vpis na medicinske fakultete, dostop do specializacij? Ali to res prispeva h kakovosti našega zdravstva? Bi bilo manj dolgih čakalnih vrst, neprijaznih obrazov in napak, če bi bilo pripuščanje kandidatov v te kroge manj elitistično in bolj namenjeno ljudem, ki imajo predvsem radi ljudi?
Čeprav prva mesta na lestvicah zaslužkarjev praviloma zasedajo zdravniki, naj bi bil njihov poklic podcenjen. Kljub temu si lahko občasno privoščijo stavke in pritiskajo za še več svobode. Ali res brez kančka slabe vesti lahko zahtevajo možnost, da se desetletja šolajo in usposabljajo v javnih ustanovah, potem pa brez občutka za javno dobro odidejo v zasebne prakse ali pa vsaj večino svojih misli posvetijo njim?
Brez dvoma zdravnike potrebujemo. Toda prav tako brez dvoma potrebujemo tudi tiste, ki jim bodo dopovedali, da so sicer pomemben, vendar ne edini del naše družbe, ki bi moral, tako kot večina drugih, živeti s tistim, kar ustvarimo. In tega v primerjavi z državami, s katerimi se radi primerjamo, nimamo v enakih vsotah. Tudi zaradi dolgih čakalnih vrst in lažne solidarnosti.
