Napol hroma na dvatisočak

SOLČAVA – Minulo nedeljo je 22-letna Mežičanka Maša Jež osvojila Raduho. Novica ne bi bila nič posebnega, če ne bi bila Maša tista lepa deklica, tisti prijazni sinjeoki sonček in borka, ki je v sedmem razredu osnovne šole zbolela za rakom na možganih, triletna borba z boleznijo, predvsem operacija in številne kemoterapije, pa je njenemu zdravju pustila hude posledice. O njej smo v Novicah že večkrat pisali, jo podpirali in pomagali pri zbiranju zamaškov zanjo, vesela množične podpore pa je s svojo trmo bolezen le premagala in jo, kot kaže, tudi pustila za seboj. Ob vstopu v polnoletnost se je tudi odločila, da svoj nekdanji priimek Topler zamenja z maminim, saj je mama tista oseba, ki je zanjo naredila največ v življenju.

Obiskali smo jo nekaj dni po velikem podvigu v zavodu Cirius v Kamniku, kjer obiskuje srednjo administrativno šolo. Do glavnega vhoda se je pripeljala na električnem skuterju, saj na daljše razdalje ne more hoditi. Po operaciji, s katero so ji odstranili tumor na možganih, in po številnih kemoterapijah ji je ohromela celotna desna stran telesa, zaradi česar težko govori, hodi in lovi ravnotežje. Veliko vsega, kar je za zdrave samoumevno, govora, hoje in pisanja, se je po operaciji morala naučiti znova. Le z znanjem branja ji je bolezen prizanesla.

S trmo in voljo na vrh

A kako je temu drobnemu dekletu, ki zelo težko hodi, in to samo na kratke razdalje, uspelo osvojiti kar 2062 metrov (!!!) visoko Raduho? »Z mojo trmo in voljo. Že od nekdaj sem trmasta in tudi med prebolevanjem marsikdaj nisem hotela priznati raznih posledic te bolezni. Ves čas sem verjela vase in prepričana sem, da če si nekaj močno želiš, se ti lahko uresniči. To sem hotela pokazati z vzponom na Raduho vsem ljudem, predvsem pa mami,« začne pripoved Maša, ki se je iz drobne deklice razvila v lepo in odločno žensko. Potem razloži, da v bistvu vzpona na Raduho sploh niso načrtovali, ampak so hoteli iti samo do planinskega doma na Grohatu nekaj pojest, potem pa domov.

A nato jih je poklical mamin partner Matej Sinigajda in rekel, naj gredo Mašina mama in Mašin fant Matic Breznik ter njegov sin Martin Sinigajda na vrh, sam pa da bo prihitel za njimi po službi. V tem načrtu naj bi Maša morala počakati v planinskem domu, a se s tem nikakor ni strinjala. »Tudi jaz sem hotela zraven. Najprej je mama rekla, da to pa že ne bo šlo, a si je premislila in smo šli samo poskusit. No, pa smo se kar naenkrat znašli na vrhu,« kar sijejo od sreče njene modre oči, ko nam pripoveduje prelepo zgodbo. Šli so po zahtevni poti, a ona jo je premagala. Vse jo je bolelo, pove, a trma in volja menda zelo pomagata.

Prva pot v prave gore

Da so bili kar naenkrat na vrhu, je pravzaprav nekoliko pretiran izraz, saj so za vzpon potrebovali kar dvakrat več časa kot zdravi, a Maša si je ves čas govorila, da je to njen dan, da ne sme odnehati in da ji gre zelo dobro. »Predvsem nisem hotela razočarati mame, in je kar šlo. Na poti navzgor me ni nič bolelo, samo bolj počasi smo šli in se večkrat ustavili, navzdol pa sem že začela čutiti bolečine in so mi morali malo pomagati. Na poti navzdol nas je dohitel mamin partner in vsi skupaj so mi pomagali in me malo držali na ozkih in izpostavljenih delih. Čim bolj smo se spuščali, težje sem dvigovala noge. Kot bi bile omrtvičene,« opisuje prvo pot v prave gore.

Vse te bolečine, ki jih je močno čutila še četrti dan po vzponu, ko smo se srečali, trmastega dekleta seveda ne bodo ustavile pri osvajanju prihodnjih vrhov. »Za Mašo je bil to neverjeten podvig in na vrhu nobeden od nas sploh še ni dojel, kaj in koliko njej in vsem nam to pomeni. Še zdaj ne dojemam v celoti, vse skupaj prihaja za nami. Zagotovo pa se ne bo ustavilo pri Raduhi,« nam razloži ponosna Mašina mama Simona Jež. Le nekaj dni pozneje se je družina odpravila v športno trgovino, kjer si je Maša kupila čisto nove gorniške gojzarje, saj hoče čim več hoditi in narediti vse, da bi se ji zdravje še izboljšalo.

Maša tudi pleza

»Moja mama je res neverjetna. Že ves čas se trudi, da sem srečna, in čeprav na začetku kdaj ne verjame, če se za kaj odločim, potem naredi vse, da mi pomaga. Zdaj smo se odločili, da bomo še večkrat šli v hribe in da jih ne bom samo čakala v dolini,« je odločna Maša, ki, ne boste verjeli, tudi pleza! Simona in njen partner jo pogosto vzameta v plezališče, saj je Maša ugotovila, da je plezanje zelo koristno za invalide in za njeno dobro počutje. Tako v Kamniku hodi tudi v telovadnico, kjer imajo plezalno steno, in zaradi njenega velikega veselja ji je mama nedavno kupila plezalni pas. Sicer pa obožuje naravo in je zelo rada zunaj. Pred leti, po rehabilitaciji v URI Soča oziroma ko si je po bolezni toliko opomogla, da je lahko nadaljevala šolanje v Kamniku, je šla celo na avdicijo za fotomodel. Od 6. junija jo bomo lahko videli na eni od slik na razstavi fotografinje Urše Košir Naj nasmeh, ki bo na Krakovskem nasipu v ljubljanskem Trnovem.

Za dvaindvajsetletnico očitno prav nič ni nemogoče. Morda zato, ker o vsem, kar se ji je zgodilo v njenih rosnih letih, razmišlja samo pozitivno. Tako sploh ne premišljuje o tem, za kaj vse je bila prikrajšana zaradi bolezni, saj pravi, da to ne bi nič pomagalo. »Saj me kdaj prešine občutek, zakaj se je to zgodilo meni, a potem recimo na URI Soča ali na onkologiji vidim otroke, ki so še bolj ubogi, kot sem bila jaz. Takrat pomislim, da jaz pa res ne smem jamrati,« konča naše druženje pogumna Maša.