Na Luno z Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom

Režiserka Nika Bezeljak, scenograf Andrej Firm, oblikovalec zvoka Dino Čurić in igralec Miha Bezeljak so konec lanskega leta na Intimnem odru GT22 v Mariboru uprizorili zanimivo lutkovno-igrano predstavo po motivih stripov Mikija Mustra. Ta govori o oboževalcu in zbiratelju Mustrovih stripov, ki v svoji sobi ponovno prebira pustolovščine Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje. »Projekt je nastal v neinstitucionalni produkciji gledališča Moment, v kreativnem laboratoriju GT22 – ljudi z interdisciplinarnim znanjem, prostorom z omejenimi tehnološkimi in produkcijskimi zmožnostmi. Stopili smo skupaj in se vsi člani ekipe lotili dramaturškega oblikovanja zgodbe, prostora, tehnične izdelave in tako dalje,« nam je zaupala režiserka predstave Nika Bezeljak. »Predstavo smo ustvarjali dlje kot pri običajni produkciji. To nam je omogočalo več premisleka, preizkušanja in tudi spreminjanja, sprotnega grajenja predstave. Tudi vprašanje ciljne publike je bilo zanimivo. Na prvo misel je taka vsebina namenjena mlajši publiki, hkrati pa je te stripe bralo več zaporednih generacij.« Tako je nastala predstava, ki je primerna za otroke in odrasle. Epizode Na Luno iz leta 1959 niso izbrali po naključju, temveč zaradi tega, ker jim omogoča igranje s tehnologijo. »Poleg tega nagovarja temo hladne vojne, tekmovalnosti med dvema velikima močnima silama, pozicijo manjšega in šibkejšega znotraj te dvojnosti, strahu pred prebivalci od nekod drugod, neke teme torej, s katerimi se zlahka aktualno povežemo. Scenografski koncept je zastavljen z osnovno idejo časovnega stroja. Od (preživelih) futurističnih in znanstvenofantastičnih likovnih idej smo prešli k oblikovanju prostora kot arhiva spomina. Napolnjen je s pomnilniki in predvajalniki zvoka in slike – naših spominov (nosilcev, ki se jih spomnimo iz 70., 80., 90. let). Vsa ta tehnologija je časovni stroj, s katerim potujemo nazaj v čas – skupaj z liki v čas avanture iz njihove mladosti. To soočenje z analogno tehnologijo in uporaba te sta bila velik izziv. Vajeni smo hitrih in učinkovitih tehnoloških rešitev, brezžičnosti, digitalne manipulacije. Mi pa uporabljamo kasetnik, VHS-predvajalnik, gramofon, diaprojektor – kar veliko omejitev. Poleg tega je v predstavi en sam igralec, lik zbiratelja stripov, animator lutk in tehnologije, sinhronizator petih likov. Izziv multitaskinga.«

Ustvarjalci so del skupnosti že omenjenega kreativnega laboratorija GT22 na mariborskem Glavnem trgu, ki je hkrati ambasada Mikija Mustra. Ne preseneča, da so za uprizoritveno predlogo izbrali prav enega njegovih stripov. Privlačila jih je tudi izkušnja uprizarjanja stripa na odru. »Noben član ekipe ni bil pred procesom posebno zagrizen ljubitelj Mustrovih del, bolj me je fascinirala ikonografska vrednost Zvitrorepca, Trdonje in Lakotnika, ki smo jo hoteli raziskati, razumeti. Soočili smo se z nekim geopolitičnim prostorom in časom ter njegovo dediščino. Časom Mustrovega ustvarjanja. Časom, ko ni več ustvarjal teh kultnih stripov, se jih je pa še bralo. Z bolj analognim časom od današnjega – časom, na katerega danes gledamo z neko nostalgijo, lahko pa tudi s kritično distanco. Slovenija nima močne stripovske kulture, taka vrsta izraza je bolj povezana s politično ilustracijo in karikaturo. Strip je medij z zelo močno vizualno govorico – je kombinacija besedila in ilustratorske sugestije, zgodba v statičnih slikah. Če si jih želiš oživiti, je verjetno bolj logična izbira animirani film, ker ponuja več tehničnih in iluzionističnih rešitev in dopolnitev.«

Nika Bezeljak si je v svoji ustvarjalni karieri nabrala veliko izkušenj in uspehov na področju gledališča za mladino in otroke. Njeni prvi profesionalni koraki so bili na polju lutkovnega ustvarjanja, kar jo je zapeljalo v likovne in vizualne prostore gledališkega uprizarjanja. »Gledališče je seveda moj način izraza, ampak visoko vrednotim njegov pomen komunikacije s publiko, z javnostjo, jemljem ga kot kulturnega komunikatorja. S predstavami za otroke si z njimi na prvih korakih v širjenje obzorji. Moraš se natančno izraziti, kakovostno izvesti – ampak so hvaležna publika, z manj predpostavljenimi pričakovanji do predstave in tu si lahko dopustim več prostora za eksperiment. V ustvarjanju predstav za otroke bolj raziskujem uprizoritvene jezike in vizualne zmožnosti odra, bolj poetične pozicije igralca. Med temi projekti si dam čas, da se akumulirajo teme, vprašanja, material za predstave, ki niso prvotno namenjene otroški publiki. Pri 'predstavah za odrasle' potrebujem močen vzgib in potrebo po komuniciranju teme, s katero moram biti osebno in intimno povezana. Trenutno delam na dveh takih vsebinah, ki se rojevata v uprizoritveni koncept. Jeseni pa bom začela postavljati že zastavljenega – delam v Lutkovnem gledališču Maribor – predstavo po mongolskem dokumentarcu z naslovom Bela kamela. Ciljna publika je tudi tu še odprta.« Predstavo Na Luno z Zvitorepcem, Trdonjo in Lakotnikom si bomo lahko ponovno ogledali 21. aprila na Intimnem odru GT22 ob 20. uri.