Medvedi in volkovi Sulju poklali 300 glav drobnice

KOČEVSKA REKA – Neurje s točo, ki se je poleti zneslo nad Kočevsko Reko, je izstavilo visoke račune ne le lastnikom pločevine, temveč tudi kmetom. Še posebno hudo je udarilo pri Sulju Budimliću, ki že 42 let v okolici tamkajšnjega jezera ekološko kmetuje na 55 hektarjih površin, ekološko prideluje tudi krmo za 42 ovac, 25 krav s teleti in 200 kokoši.
Kar 120 bal sena od prve košnje je propadlo, otavo je dotolkla suša, koruzo in zelenjadarsko njivo pa je toča zravnala z zemljo. Ob neurju, ki so ga nekateri imenovali kar konec sveta, je utrpel za pet tisoč evrov škode. Nihče mu je ni povrnil.

Naravni red ali nered na Kočevskem skoraj sleherni dan udari po kateri od kmetij. Medved večkrat iz hoste plane po svoj obrok, prazen želodec zvabi na polja srnjad, jelenjad, divje prašiče. Tudi druge živali prihajajo rabutat. Risovih sledi za zdaj ni med njimi, jih pa vse pogosteje puščajo volkovi. Pridejo, ko odbije ura strahov. Pri Sulju so se oglasili v noči na nedeljo, 19. novembra.
Večji trop sedmih ali osmih volkov, morda tudi volkulja, se je iz gozda okoli druge ure ponoči mimo hiš neopazno prikradel do pašnika 500 metrov nad kočevskoreškim jezerom, varovanega z električno napetostjo ter žično ograjo (visoko predpisanega 1,8 metra).
Čredo 42 ovac so s tekom ob ograji tako dolgo strašili, da so zbegane živali izgubile občutek za nevarnost električnega toka. Brezglavo se je drobnica zapodila v ograjo, jo prebila in se znašla pred lačnimi volkovi. Triletne breje ovce solčavske pasme so bile za zveri lahek plen. Ogrizene so neusmiljeno podili proti vodi.

»Zjutraj sem osupnil ob raztrgani ograji in praznem pašniku. Vedel sem, da so znova napadli volkovi. Pobočje travnika je bilo prepojeno s krvjo, nižje sem našel volčje iztrebke. Iz goščave so štrlele kosti dveh oglodanih ovac, tretja je bila preklana po vratu, čeprav je dajala vtis, da poškodovana stoji,« nam je povedal gospodar Budimlić in pokazal kadavre nad jezerom.
Nižje, kjer se odstre golosek po napadu smrekovega lubadarja, pa je tik ob vodi poklanih ležalo šest ovac. »Pogrešane smo zaman več ur iskali na tej strani pašnika in jezera. Sodeč po stopinjah, ki so vodile naravnost do vode, so zbežale na drugo stran, zato sem si od ribiča sposodil čoln. Že na hribčku, nad potjo, ki jo urejajo za raziskavo redkih ptic, so bile zaklane tri. Na drugi strani jezera sem jih zvlekel v čoln in pripeljal do drugih pokončanih,« je Suljo podrobno opisal iskanje pregnane črede Miranu Bartolu, vodji odseka za gozdne živali in lovstvo na kočevski območni enoti zavoda za gozdove.

Še enkrat se je vrnil s čolnom, saj jih je pogrešal še deset. »Zaman sem jih poskušal zvabiti, tudi vpil sem, da bi jih morda prestrašil. Ker ni bilo odziva, sem končal iskanje. Torej sem poleg 12 zaklanih še ob deset ovac, ki so jih volkovi najbrž pregnali globoko v gozd in pokončali. Z njimi se bodo zagotovo mastile še druge živali,« je Suljo s skrušenim glasom seštel izgubo in preštel drobnico, ki se še pase pod hišami v naselju.
Odkar kmetuje, so mu medvedi in volkovi potolkli okoli 300 glav drobnice. »Država ščiti zveri, nam žrtvam pa plačuje odškodnino, ki pa še zdaleč ne odtehta našega vložka v rejo živali. Tako bo tudi tokrat,« je prepričan.

Kmetje na Kočevskem se zavedajo, da so s sklepom države padli v območje Nature 2000, a vse bolj tarnajo, ker so v tako strogem režimu zaščite postali žrtve vse številnejše populacije zveri. Narava je morda res bolj pristna kot prej, a oni od tega nimajo prav nobene koristi. Sožitje človeka, domačih živali in zveri bi lahko poravnala le država s pravičnimi odškodninami in rento. Vse drugo vodi v izumrtje vasi in naselij. Šolski primer za to je prav vse bolj prazno naselje Kočevska Reka.