Marijo začne boleti glava, če ne da krvi

NOVO MESTO – »Ko sem še delala v Labodu in sem bila stara 18 let, so me sodelavke prepričevale, naj grem z njimi. Niso mi hotele povedati, kam gredo, pa so me pripeljale v bolnišnico, saj so šle same darovat kri. Priznam, prvič me je bilo strah, a od takrat sem redna krvodajalka. Najprej sem hodila redno štirikrat na leto, odkar pa so spremenili zakonodajo, grem na odvzeme vsake štiri mesece,« pravi Marija Krnc z Grč Vrha pri Mirni Peči, ki vedno bolj ugotavlja, da krvodajalstvo ugodno vpliva tudi na njeno počutje. Ne le zato, ker se zaveda, da s tem pomaga ljudem, ki potrebujejo to nenadomestljivo življenjsko tekočino, ampak se tako tudi izogne glavobolom: »Če ne dam krvi, me boli glava.«

Marija to humano poslanstvo, h kateremu so jo nagovorile njene nekdanje sodelavke, tudi sama prenaša naprej, na center za transfuzijsko dejavnost je pripeljala že obe sestri in nečaka, sama pa je bila v torek v novomeški bolnišnici deležna posebne pozornosti. Kri je namreč darovala 110. in ob jubileju so ji čestitale predsednica Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto Mojca Špec Potočar, sekretarka OZRK Novo mesto Barbara Ozimek, predstavnica centra za transfuzijsko dejavnost zdravnica Mojca Šimc in predsednica Krajevne organizacije RK Mirna Peč Slavi Derganc. »Marija Krnc je druga med ženskami, ki so na našem območju največkrat darovale kri, pred njo je gospa, ki je kri darovala enkrat več,« je dejala Ozimkova in dodala, da so letos imeli že več kot 4660 odvzemov krvi, približno toliko kot lani, med krvodajalci je bilo kar 280 tistih, ki so življenjsko tekočino darovali prvič, s pomenom krvodajalstva pa seznanjajo tudi dijake: v letošnjem šolskem letu so imeli že predavanja o krvodajalstvu na ekonomski šoli, gimnaziji in gostinski šoli, v decembru imajo trenutno načrtovana še štiri predavanja na šolskem centru.

V službo s 16 leti

Marija bo čez dva meseca dopolnila 55 let, ima pa že 37 let delovne dobe, kar pomeni, da že odšteva leta do upokojitve. »Izhajam iz velike družine, šest nas je bilo, mama je bila brez službe, delal je le oče in možnosti za šolanje ni bilo. Pravzaprav sem komaj čakala, da začnem sama služiti svoj denar,« je povedala sogovornica. Tudi v torek ob desetih dopoldne je bilo za njo že šest ur dela. Je namreč čistilka, zaposlena v Eko servisu, in ker je sodelavka zbolela, mora sama delati več. Saj ji ni težko, čeprav je začela delati že ob treh zjutraj, popoldne pa se je znova vrnila na delo, čeprav bi lahko izkoristila prost dan. »Vem, da mi pripada, a moram delati, trenutno so razmere pač takšne,« je dejala.

Zamenjala je že precej služb. Bila je šivilja v Labodu, potem je delala v Adrii mobil, pa pri privatniku v lesni branži, a je šel v stečaj, takšna usoda je doletela tudi Novoles, zdaj je čistilka. A že kot otrok je bila vajena prijeti za vsako delo, doma je bila na Trški Gori, imeli so kmetijo, v hlevu kravo, kakšnega pujsa v svinjaku, treba je bilo skrbeti za krmo... Na Grč Vrh se je primožila, a je njen mož žal lani umrl, komaj 55 let je dopolnil. »Sladkorno je imel, šest let je bolehal, bil je na inzulinu, zdravniki so potem ugotovili, da je bila zanj verjetno usodna kap.« Marija ne šteje, kolikokrat je darovala kri, številka ni važna, pomembno ji je, da pomaga tistim, ki takšno pomoč potrebujejo, in odločena je, da bo krvodajalka, dokler ji bo zdravje služilo.