Berem in poslušam, kako se nam v deželici pod Alpami znova cedita med in mleko. Da živimo bolje, stanovanjske razmere so prijetnejše, počitnice si lahko privošči vse več Slovenk in Slovencev. Tako trdi naš statistični urad in v dokaz ponuja številke: menda jih je še vsega 29 odstotkov, ki se s svojimi dohodki težko prebijejo skozi mesec, delež onih, ki živijo v izobilju, pa se je povzpel na 14 odstotkov. Temu primerno se lahko že letos na vsaj enotedenske počitnice za prav vse pripadnike gospodinjstva odpravi kar 69 odstotkov življa med Lendavo in Koprom. Tudi nenadejani izdatki v višini denimo vsaj 600 evrov niso več taka groza kot leta poprej; zdaj si jih lahko privošči že 55 odstotkov gospodinjstev. Ali res? Ali pa smo zgolj zadovoljni s tistim, kar pač premoremo? In po hemingwaysko niti ne razmišljamo o tistem, česar nimamo.
Vzemimo mladi par, oba z diplomo v žepu. Poleg šole, še neskaljene ljubezni in drug drugega nimata praktično nič. Pa sta se vseeno odločila za skupno življenje, ona s tisočakom mesečne plače, on z nekaj več. Njuna prva usoda je najprej najemniška sobica, zatem najeta garsonjera, zraven nemara še star avto. Njun življenjski cilj seže do dveh otrok, kakšnega v nagradni igri zadetega potovanja, nedeljskega izleta s kosilom in kajpak lastnega stanovanja.
A kako do njega, če ti terna ni mila? S pomočjo bank in nekaj sreče je mogoče postati lastnik stanovanja v dveh desetletjih s še nekaj drobiža, ves ta čas pa pridno plačevati nekaj sto evrov težak mesečni obrok. Ki si ga banka vsakomesečno vzame do centa in do sekunde natančno. Časi hiperinflacij, ki so nam starejšim generacijam pomagale izničiti kredo, so za vselej mimo, tudi Jazbinšek in propad Juge se zgodita vsega enkrat v življenju. Mladi pari so tako pečeni. Od zibelke do groba se mučijo za to, da odplačajo stanovanje, izšolajo otroka, nemara še pokrpajo kako podedovano zidanico ali vikend, ki jim je prej breme kot darilo. Na starost pa si rečeta, da sta živela srečno, lepo in pošteno. Tistih ob njiju, ki so se kopali v razkošju, nista videla. Zanju so bili tujci z neznanega planeta.
Smo pač narod, ki v slabem najde dobro, v nesreči pa vsaj zrno sreče. In ker so statistiki ugotovili tudi, da ocena našega zadovoljstva ni niti približno odvisna zgolj od denarja, pač pa v večji meri od zdravja, družine, prijateljev, prostočasnih hobijev in konjičkov, sem potolažen. In verjamem, da res živimo bolje. Manj je lahko tudi več. Sploh pa denar še nikoli ni nikomur preprečil, da bi bil bodisi srečen bodisi nesrečen.