Ko smo se v torek zvečer vrnili domov iz Ljubljane, kamor smo šli lučke gledat pa kuhano vino srknit, so na nacionalki ponavljali slovenski film Vaje v objemu, v katerem glavna junaka plešeta sredi decembrsko okrašenega glavnega mesta. »Pa saj je bilo takrat čisto enako okrašeno, kot je letos!« je takoj opazilo sokolje oko naše familije. Film je letnik 2012.
Saj tudi umetna smrečica pri nas doma že več let nosi iste okraske (polovica lučk pa je mrknila), ampak ljubljanski praznični sejem je pa res že dolgo odet v iste gvante. Nad obiskovalci isto, resda čudovito ozvezdje luči, na štantih tradicionalno dolgočasna ponudba, tradicije pa bolj za vzorec. Nakit, pletenine, izdelki iz lesa, veliko spominkov in sladkarij, le tu in tam kakšna osvežujoča novost, ponudba NK Olimpije, denimo. Med stojnicami se je smukal – kot nadzornik ali uživač? – župan Zoran Janković, nekaj minut za njim se je s kočijo pripeljal dedek Mraz s sprevodom zajčkov in zajčic.
Tujci se najbrž ne morejo načuditi, da imamo v Sloveniji decembra tri dobre može (preden izgine, bi lahko dedka Mraza zaščitili pri Unescu kot slovensko nesnovno kulturno dediščino), starši pa letos zadovoljno prikimavajo, ker je nekdo ali nekaj iz prazničnih ljubljanskih ulic spodil prodajalce balonov in plastičnega kiča. Čeprav so svetleči meči, vrtavke in druga kitajska krama pogubni za že izpraznjene praznične denarnice, sem kar malo pogrešal kako uspešnico, ki ta hip utripa v rokah otrok po vsem svetu. Sejem mora biti tudi malo kičast, a ne?
No, ljubljanski je predvsem postaja za tiste, ki se želijo najesti čevapčičev in napiti kuhanega vina, ta ob Ljubljanici res teče v potokih. Mi smo ga poskusili pri indijski restavraciji. Ja, tudi Indijec ga že kuha. Tradicija, pardon, tranzicija v globalizacijo, pač. Cena 1,60 evra je bila kar v redu v primerjavi s stojnicami v centru dogajanja, kakovost pa najbrž v skladu z analizami laboratorija biotehniške fakultete: le en sam vzorec od vseh odvzetih za TV-oddajo Tednik je ustrezal predpisani vsebnosti alkohola za kuhano vino. Da o (ne)prisotnosti klinčkov, se pravi nageljnovih žbic, ki rastejo na Dišavnih otokih na robu Indijskega oceana, sploh ne govorimo.
