ŠENTJERNEJ – Med konjem Barujem in Tamaro Hočevar je čutiti posebno vez in brezmejno ljubezen. Čeprav ima dekle šele 12 let, je ob konjih suverena, takoj je opaziti obojestransko zaupanje. Nobenega strahu ni čutiti, zaupanje se kaže tudi v naklonjenosti živali do drobnega dekletca, ki ga konji spremljajo že vse življenje. »Ko je imela komaj tri mesece, je že ročice stegovala proti konjski grivi, sicer pa je prej jahala kot hodila. Pri osmih mesecih je že prvič z mano jahala, bili smo na žegnanju konj v Sušicah pri Dolenjskih Toplicah,« pravi Tamarina mama Urška Kladnik, ki z družino zadnja tri leta živi na Ptuju, prej pa so bili na Dolenjskem, na Brezovi Rebri.
Ko je Tamara upihnila prvo svečko, ji je oče Jože Hočevar, prav tako znani rejec konj, kupil konja, ponija Miko, z vso opremo vred. In takrat je Tamara začela pisati svojo zgodbo prijateljstva s konji. Miko je z leti prerasla in pred petimi leti je dobila večjega ponija Baruja. Je živahen, pravzaprav tudi nekoliko hudoben poni, a ob Tamari prav prijazen in ubogljiv. Ob tem se Urška spominja Tamarinega prvega srečanja z njim: »Ko je šla prvič jahat z njim, je jokala, da ga ne bo imela, tako je bil svojeglav.« A dekletce je Baruja kmalu obvladalo, posvetila mu je ves prosti čas in celo tistega, ki bi ga morala namenjati drugim obveznostim. Tamara, ki bo septembra postala sedmošolka, namreč igra tudi klavir in harmoniko, v šoli pa je odlična učenka. Ogromno časa preživi s konji, v domačem hlevu jih imajo 16, trije so Tamarini in običajno jih oskrbi že pred zajtrkom.
Vsak dan sta skupaj
»Z Barujem se vsak dan aktivno ukvarja vsaj uro, uro in pol, včasih gre z njim na pašo in ju zalotim, kako ležita skupaj. Čeprav je do drugih muhast, Tamaro uboga in med njima se je spletla res posebna nevidna vez, brezmejno prijateljstvo. Tudi konj pazi, da Tamare ne poškoduje,« se nasmehne Urška, ki jo ljubitelji konjeništva poznajo iz galopskega športa, saj je na sceni že četrt stoletja. Tudi Tamara se je že pomerila v galopskem športu, pravzaprav je imela komaj pet let, ko je tekmovala z bratovo kobilo Suzi, bila je tretja, na galopski dirki ponijev je ravno minuli vikend Tamara z njenim Popajem dosegla svojo 6. zaporedno zmago. Tekmuje celo v spretnostnem jahanju in tudi v tej disciplini sega po najvišjih mestih, in to v boju z izkušenimi jahači.
»Všeč mi je, ko jaham,« skromno pripomni simpatična Tamara, ki z nastopi navdušuje ljubitelje konj. Predvsem s programom, ki mu je nadela preprost naziv Prijateljstvo s konjem Tamare Hočevar. Zdaj jo vabijo celo v tujino, za drugo leto ima nekaj datumov že zasedenih, predstavila se bo v Avstriji in na Hrvaškem. Program z Barujem dopolnjuje, hkrati pa doma že uči drugega konja, Baruja bo namreč kmalu prerasla, čeprav bo ta poni vedno njen ljubljenec, ki je že zdaj deležen posebne skrbi. Zgodilo se je namreč, da je zbolel, in takrat ga je veterinar komaj rešil. In njegove besede, da mora še posebno skrbeti zanj, je vzela še kako resno. »Če se pripravlja k dežju, Tamara vzame odejo in ga pokrije,« pripomni Urška, ki se ob tem spomni zagretih začetkov: »Ko je imela 17 mesecev, je že sama jahala, seveda ob meni. Imela sem vrv za varovalko, a Tamara je vztrajala in vodila konja vseh 10 kilometrov. Pri petih letih je jahala na Bloško konjenico, to je z Dvora na Bloke. Štiri dni smo potovali, vsak na svojem konju in vsak s svojo opremo, tudi njej smo jo naložili. In šla je res pogumno, z veseljem. Sicer pa je tak tudi naš dopust; opremo naložimo na konje in gremo.«
Tamara, ki ji doma družbo delajo še zajec, štiri mačke, pet psov, koza, krava in bik, je že odločena, kaj bo počela v življenju. Veterinarka bo, želi pa si konja arabca. »Če drugi vzamejo kredit za avto, ga bom jaz pa za konja,« se nasmehne.
