Pot na Ledinsko planoto v vas Ledine nas iz Ljubljane pripelje prek Žirov ali Idrije in skozi Ledinsko Razpotje, kjer poteka znano razvodje med Idrijco in Poljansko Soro. To je meja voda, kjer se ene stekajo v Jadransko, druge v Črno morje.
Prva omemba vasi Ledine sega v davno leto 1063. Ljudje so se dolga stoletja preživljali z obdelovanjem zemlje, poljedelstvom in živinorejo, kos kruha je idrijski rudnik živega srebra Ledincem rezal pozneje.
Poleg govedoreje sta bili že od srednjega veka v navadi gojenje drobnice, ovac in koz ter izdelovanje sira, s katerim so v starih časih »odrajtovali« del dajatev škofjeloškim zemljiškim gospodom. Tudi gospodar Jakob Jurijovčič – priimek je dal ime ledinski kmetiji Pr' Jureč – je dajatve plačeval v siru, kronisti pa so zapisali, da je sejal ječmen, ajdo in oves, gojil 18 govedi ter osem koz in ovac.
Kmetija je leta 1825 prišla v roke rodbine Bogataj. Bogato izročilo in ljubezen do zemlje danes negujejo Dušan in Tomislava z otroki Andražem, Urško in Matejo.
Simental v kozolcu
Pred petimi leti so iz hleva, zgrajenega leta 1928, preselili živino v velik kozolec, prirejen za prosto rejo krav dojilj. V zgornji del hleva s starim imenom šupa so postavili etnološko zbirko kmečkega orodja, obrti in rokodelstva. Na ogled so bivanjska oprema, naprave za mlekarstvo, mizarstvo, čevljarstvo, kovaštvo ter vse za obdelavo zemlje, žita, lanu, slame za kritino.
Bogatajevi so spoznali, da le s kmetijstvom in gozdarstvom družina ne bo preživela, zato so se odločili za kombinacijo ekološke pridelave in turistične kmetije. Dušan poudarja, da svojim gostom ne morejo postreči samo z ekološko pridelano hrano, sami nimajo dovolj izbire, če pa se bodo za tovrstno pridelovanje odločili tudi drugi vaščani, bo lahko ves jedilnik postal ekološki.
Pr' Jureč imajo tudi prenočišča, in sicer za sedem oseb. Kdor se ne počuti dobro, mu postrežejo zeliščno žganje racnijevc, komur pa nič ne manjka, lahko za dobro razpoloženje spije certovc iz borovnic, gozdnih jagod ali malin. Etiketo ekološki imajo pridelki, kot so slivova marmelada, rženi kosmiči, pšenična in ržena moka, pšenični in rženi kruh.
Kmetija Pr' Jureč leži na 800 metrih nadmorske višine, njena površina je 43 hektarov. Gojijo od 20 do 30 glav govedi, dojilj simentalske pasme. Letos pravijo, da se bik ni izkazal, in imajo le osem telet za meso in prodajo. Živina se približno pol leta pase na pašnikih do 900 metrov nad morjem, pozimi ima zatočišče v kozolcu. Na kmetiji sta tudi osliček in konj, bolj namenjena radovednim mestnim otrokom kot kmečkemu delu. Hlodovino – predvsem smreka, bukev in javor – prodajo, z biomaso pa ogrevajo kmetijo.
Slabo leto
Na njivi pod kozolcem pridelujejo frugo. Tako po domače pravijo fižolu, pesi in drugi zelenjavi. S sadjem – tepkami, hruškami, moštnicami, kosmači in slivami – je letos križ, zelo malo ga bo. Zaradi mraza čebele niso opraševale, sadno drevje je potolkla toča.
Letošnja žetev na Jurečevi njivi rži in pšenice je bila tretjega in četrtega avgusta. To je bila javna prireditev, na kateri so si obiskovalci, ki jih je bilo nekaj sto, ogledati žanjice, vožnjo snopov z vozom in spravilo v štante. Kdor je želel, je lahko pomagal pri opravilih. Po delu je sledilo druženje z žanjicami, ki so povedale marsikaj zanimivega in šaljivega iz tradicije svojega dela.
Prebivalce Ledin se je v preteklih stoletjih zaradi različnih zgodb, povezanih s kruhom, prijelo ime Hlebčari. Pr' Jureč že 15 let izvajajo program zemlja–pšenica–kruh – v prvem delu gostje spoznajo, kako so včasih orali, sejali in s srpom poželi žito, v drugem na šupi omlatijo žito, zvejejo in zmeljejo v moko, v tretjem pa zakurijo peč in spečejo kruh. Na Ledinski planoti so edini, ki še sejejo rž in pšenico na polju s površino okoli 15 arov. Sejejo ajdo, oves, proso, ječmen, koruzo, v majhnih količinah tudi lan za potrebe programov, ki jih izvajajo v muzejski zbirki.
