Z juga Italije smo uvozili kavo posebno dobrega okusa. Kava na zalogo smo poimenovali kavna zrnca, ki jih v Neaplju že dobrih sto let pripravljajo in poznajo kot caffe sospeso, brezplačno kavo. Predsednik nogometnega kluba Napoli Aurelio De Laurentiis menda po vsaki zmagi svojega moštva podari deset tako imenovanih kavic.
Kava na zalogo je akcija ljubljanskih gostincev, ki jim je ob vsej krizi in slabi volji še ostalo nekaj drobiža dobrosrčnosti (in iznajdljivosti, kajpak). Gre pa takole, slišim, probal še nisem: prideš v bife, kavarno, gostinski lokal pač, spiješ kavico, plačaš pa dve, zase in za neznanega srečneža brez sredstev za dnevno dozo kofeina.
Južnjaška uteha seveda lepo diši. Ampak. Vsiljuje pa se kar nekaj zadregic in zadržkov. Kdo bo lahko zaužil moj dar, na primer. Bo srečneža izbral kelner? Ali lahko kavico na zalogo, denimo, naroči (in tudi dobi) frajer v armaniju, ki je tošlček »pozabil« v poršeju? Ali se mora gost brez cvenka sam in glasno pred drugimi strankami pozanimati, če je na zalogi še kak šenkan kofe?
In ker srebanje kavice v lokalu ni toliko biološka kot socialna potreba: ali se bo zastonjkarju uspelo uživaško zliti z družbo samoplačnikov ali bo osamljen štrlel na stebru dobrote? Bo gost, ki bo pil z zaloge, lahko izbral veliki kapučino ali bo moral srkniti miniaturni espreso, ki mu ga je namenil dobrotnik?
Zanimivo bo tudi videti, če in koliko kavic bodo na račun hiše dovolili nakuhati lastniki lokalov, pobudniki akcije. Kofetkarska solidarnost ima seveda tudi poslovni podton, je prijem za izboljšanje prodaje, vsaj v državah, kjer se je poleg Italije še prijela: v Bolgariji, Rusiji, Ukrajini, Avstraliji in Kanadi.
Rade volje koga častim, užitkov »socialnih problemov«, ki po cestah z ladjami križarijo (a ne plačujejo vrtca, recimo), pa ne bi niti z enim samim centom financiral, priznam.
In seveda tudi prosim gostince, če so tako solidarni in vrnejo na mize rjavi sladkor, ki so ga med krizo skrili pod pult. Razen častnih izjem, seveda.
